Poskrbimo za slovenske trgovce z orožjem!

Branje je postalo modni trend nove generacije potrošnikov, ki gleda Netflix, visokokakovostni kulturni hobi,« poroča založniška revija o dogajanju na ruskem knjižnem trgu.

Kanadski knjižni servis BookNet Canada na podlagi sveže raziskave ugotavlja, da redni obiskovalci knjižnic tudi kupijo več knjig kot tisti, ki jih v knjižnice ne zanese.

Med drugimi založniškimi novicami se drenja sporočilo, da je imela StoryDrive, konferenca v organizaciji frankfurtskega knjižnega sejma, ki se danes sklepa v Pekingu, za temo prihodnost kulture, na njej pa so razpravljali o medkulturnem pripovedovanju zgodb, o vplivu umetne inteligence na medijsko industrijo in o drugih zadevah, ključnih za tako imenovano industrijo vsebin.

Zgodb in informacij ni dovolj zgolj zapisati, razlaga britanska modrost, treba jih je tudi deliti, razpečati, šele to omogoči njihov učinek. Kako je najbolje zapisati ali povedati, da bodo Slovenci v Frankfurtu vsak hip, zdaj zdaj, nemudoma, takojci, mahoma, naenkrat, prècej, hitro, bliskoma, ekspresno? Se sporočilo »Slovenski nastop na knjižnem sejmu v Frankfurtu bo leta 2022« bere dovolj urgentno? Bo slovenski založniški pogon tam znal dostojno, elegantno, suvereno pokazati kaj prefinjenega ali se bo zgolj posvetil potemkinovstvu in poskušal svetu prikriti, kakšna revščina v resnici stoji za njim?



Poznavalec založništva Miha Kovač je v povzetku zadnjega Poročila o raznolikosti, ki v zadnjem desetletju analizira dogajanja na evropskih knjižnih prizoriščih, zapisal, da je bil osrednji namen osvetliti mehanizme, po katerih potujejo knjižni prevodi po Evropi in širše, s posebnim ozirom na dela slovenskih in delno avstrijskih avtorjev, dodal pa je bistveno:

»Status častne gostje na Frankfurtskem knjižnem sejmu bo leta 2022 večjo vidnost slovenskim avtorjem in posledično Sloveniji prinesel le, če bo do tedaj evropske knjižne trge 'preplavilo' dovoljšnje število prevodov knjižnih del slovenskih avtorjev, ki bodo predstavljali dovolj trdno torišče, da se bo nanj lahko naslonila medijska pozornost, kot jo naziv častne gostje prinaša.«

So s tem na vidiku težave za deželo pesnikov, butično deželo, utemeljeno na moči besede? Vemo, da je pogodba podpisana, denarja bo dovolj iz proračuna in iz evropskih kohezijskih sredstev, lahko bi dodali, da nam je s puhlicami o pomenu knjige za slovensko stvar tako rekoč postlano.

Vzhičenje nad literarnim pogonom je načelno pri tukajšnjih izvoljenih uravnalcih javnih reči običajno silno, a žal največkrat deklarativno, brez resnih posledic oziroma koristi za večino igralcev na knjižnem trgu, običajno le za nekaj izbranih. Lahko bi parafrazirali Cankarja iz tržaškega predavanja, ko je odkritje Prešernovega spomenika komentiral tudi z besedami, da so pesnikov praznik spremenili v »semènj motovilastega slavokričanja«, »celi potoki najglasnejših fraz so curljali po ulicah in se stekali v Ljubljanico«.

V tukajšnjih nacionalnih kulturnih programih se zato zapisujejo parolarske sentence v slogu, da oblast s svojim aparatom skrbi in ukrepa za učinkovitejšo državno podporo knjižni in revijalni produkciji, v javnem interesu je tudi zagotavljanje spodbudnih pogojev za ustvarjalce na področju leposlovja in humanistike, razvoj kulture branja in kupovanja knjig, promocija knjige in ustvarjalnosti na tem področju, delovanje založništva in knjigotrške mreže ter razvoj e-knjige.



Omenjeni javni interes se menda izraža tako s skrbjo za visoko kakovost knjig in revij kot z ukrepi za ustrezno in cenovno dostopnost knjige. Se kdo norčuje? Kaj namreč ta hip počnejo podalpski založniki knjig in tiskanih medijev? Sanjajo o manj obdavčeni knjigi! Ministrstvu za finance ob spreminjanju zakona o davku na dodano vrednost pošiljajo predloge za najnižjo mogočo obdavčitev.

Prej omenjenega oblastnega blebetanja o veličastnem uresničevanju javnega interesa za branje ni mogoče primerjati s prepričanjem, ki ga, na primer, neomajno zagovarja britansko založništvo. Ne pozabimo, to je tisto založništvo, ki je v EU vstopilo z načelnim stališčem, da ni pripravljeno obdavčevati branja in znanja, zato z velikim ponosom ohranja ničodstotni davek na dodano vrednost za knjige. Ta dolgoletna fiskalna politika je zagotovila, da je branje ostalo cenovno in tudi sicer dostopno bralcem vseh starosti in vseh nakupnih zmožnosti.

Je mogoče, da britanska različica kapitalizma lucidneje razume Brechtovo sintagmo knjiga–je–orožje–vzemi–jo–v–roke? Nižja obdavčitev branja slovenski državi, ki si – mimogrede – desetletja dolgo ne zna zgraditi nove nacionalne knjižnice, ki sicer poganjajo povsod po Evropi, ne bi veliko odnesla, morda pa bi pozitivno vplivala na nakupovalne navade (polovica Slovencev si v letu dni ne kupi niti ene knjige, nekoliko manj jih tudi ne prebere niti ene, četrtina jih je pa tako ali tako funkcionalno nepismenih) in na položaj založništva.

Ne, namesto tega beremo in poslušamo o poslanki, ki dvomi, da šolska bralna značka, slovenski unikum, res uspeva privzgajati ljubezen do knjig, beremo in poslušamo o akademikih, ki s protestno izjavo tukajšnjo vlado, državni zbor in ustavno sodišče opozarjajo na zanemarjanje ustavno in zakonsko določene skrbi za slovenski jezik.

Se država s takimi anomalijami sploh lahko kredibilno poda na gostovanje ob Majno? Se že vendar ne bi našel kdo, ki bi znal temeljito urediti zadeve s slovenskimi trgovci z Brechtovim orožjem, jim omogočiti vsaj spodobne pogoje za posel?

Pred časom je Slavko Pregl, prvi direktor Javne agencije za knjigo, v Delu navrgel lepo pomisel: »V deželah sveta, kjer je 'poraba knjig' največja, je rast družbene blaginje in gospodarskega razvoja največja. So pa seveda tudi dežele, ki se bojijo knjig in razgledanih ljudi.« Je mogoče, da v taki celo živimo?