Politični marketing, ne diplomacija

Taisti Donald Trump, ki grdo ravna z zavezniki v Natu, ta, ki je svetoval britanski premierki Theresi May, naj toži Evropsko unijo in ki je označil EU za sovražnico, je na vrhunskem srečanju z ruskim predsednikom v Helsinkih postal krotek in ponižen. Način, kako je ameriški predsednik med evropsko turnejo obravnaval evropske zaveznice, zvezo Nato in nemško kanclerko je bil v ostrem kontrastu s spoštljivim odnosom do Vladimirja Putina in Rusije. Zavrnil je, da bi se bil Kremelj leta 2016 vmešaval v ameriške predsedniške volitve, ruskemu voditelju je izročil darilo, ki si ga je ta želel, pokazal je, da bolj verjame sovjetskemu agentu KGB kot ameriškim obveščevalcem. Bilo je prvo uradno srečanje dveh voditeljev, odkar je Trump pred osemnajstimi meseci zasedel Belo hišo, in izpolnila so se pričakovanja, ki jih je bilo slutiti pred vrhunskim sestankom.



Trump ni dobil nobene koncesije, to je bila polna Putinova zmaga. Zanj je bilo zmagoslavje pravkar končano svetovno prvenstvo v nogometu v Rusiji, dan kasneje je triumfiral še v Helsinkih. Če sklepamo po tiskovni konferenci, je imel ruski voditelj precizen seznam tega, kar je hotel postaviti na mizo, ameriški sogovornik je bil brez ideje. V nastopu pred novinarji je sobesedniku prepustil celoten prostor. Obmolčal je o ključnih temah, kakršna je Sirija, o Rusiji v Ukrajini ni rekel nič. To je bil prelep izid za Putina, slednji je lahko v zvezi z bližnjo soseščino in Bližnjim vzhodom samo zadovoljen z ohranjanjem statusa quo.

»Naši odnosi niso bili nikoli slabši. Toda vse se je spremenilo pred štirimi urami«. Predsednik Združenih držav se je vedel kot politična figura, ki je sposobna prepričati Putina in poskrbeti za epohalen diplomatski preobrat. Pa vendar se ni zgodilo popolnoma nič. Izjave obeh so bile obupno prazne, golo vzdrževanja vtisa, da lahko stisk rok reši vse. Poslušali smo neobvezujoče izjave, ohlapne komentarje o globalni stabilnosti in jedrskem orožju, brez vsakršnega napredka o razoroževanju, Ukrajini in Siriji, brez kakršnega koli znaka o spremenjenem ruskem stališču. Oziroma, kot je vrhunski sestanek povzel New Yorker: tiskovna konferenca Donalda Trumpa in Vladimirja Putina v ponedeljek v finski prestolnici je bila ljubezenska izpoved in javna kapitulacija ameriškega predsednika vizavi ruskemu, česa takega ne pomnimo.

Že vse napovedi so bile zlovešče. Predsedniško srečanje je evropske prestolnice vnaprej navdajalo z dvomi in zakrbljenostjo, to je bil vrh brez dnevnega reda, predvidljivo je bilo kvečjemu to, da se bosta voditelja ognila problematičnemu. Pričakovati je bilo trumpovsko diplomacijo brez vsebine – bolj marketing kakor diplomacijo – »glavni dogodek leta v mednarodni diplomaciji«, kot ga je napovedovala uradna Moskva, je bil mišljen kot votla gesta. Nakar je ameriški predsednik dejansko umaknil z dnevnega reda probleme, od Ukrajine do dokazov, da so se ruske obveščevalne službe vpletle v volitve onkraj Atlantika.
In ta notranjepolitična razsežnost je bistvena. Nastal je vtis, kakor da je bil edini cilj Trumpa, da brani Putina, pri čemer gre za njuno vzajemno korist: bolj ko prvi ščiti drugega, bolj brani samega sebe. Z izjavo, da »je Russiagate farsa«, da bolj verjame Kremlju kot FBI in posebnemu tožilcu Robertu Muellerju in njegovemu seznamu dvanajstih sodelavcev ruske obveščevalne službe ter hekerskim vdorom v računanike demokratov med predsedniško kampanjo, je sprožil posebej ostre odzive tudi v republikanskih vrstah.

Strinjanje o tem, kako škodljive so bile izjave ameriškega predsednika, je seglo onkraj strankarskih delitev. Proti Trumpu so nastopili diplomati, obveščevalci, člani lastne administracije, predstavniki obeh strank v kongresu. Nekdanji ameriški veleposlanik v Moskvi Alexander Vershbow je izjavil, da Trumpova govorica predstavlja »propagando za Putina, ki lahko poslej razlaga ne samo Rusiji, temveč tudi preostalemu svetu, da je celotna zgodba o vmešavanju v volitve izmišljena novica, fake news.«

Po uničujočem vrhu skupine G7 v Kanadi, konfrontaciji s tamkajšnjim premierom Justinom Trudeaujem in po vseh napadih na nemško kanclerko Angelo Merkel se je niz pomembnih, destruktivnih sestankov nadaljeval z nedavnim vrhom zveze Nato v Bruslju in zdajšnjim vrhunskim srečanjem s Putinom. Svet, v katerem živimo, se hitro, bliskovito hitro spreminja, Donald Trump ga razgrajuje hitreje, kot smo sposobni reflektirati, vstopili smo v nek nov svet. Bizarna uglašenost predsedniške dvojice v Helsinkih, lahko jo je označiti za pakt, s katerim sta uničila »Russiagate«, koristi obema. Medtem se lahko samo sprašujemo, kaj vse bi lahko bilo nadaljevanje tega, kaj vse sta voditelja še pripravljena uničiti.

Mistike nekdanjih vrhunskih srečanj – od tistega Johna F. Kennedyja in Nikite Hruščova leta 1961 na Dunaju – ni več. V bistvu je izginila po padcu berlinskega zidu, spomnim se srečanja Billa Clintona in Borisa Jelcina, bilo je marca 1997, zmrzovali smo v Helsinkih. Ameriški predsednik, na vozičku po operaciji kolena, in ruski prezident sta se »strinjala, da se ne strinjata s širitvijo Nata«, Moskva je v zameno dobila obljubo vstopa v Svetovno trgovinsko organizacijo in predvsem v skupino G7. Težko razložlljivo in težko zamisljivo je, kako se je svet odtlej spremenil.