Pogovoriti se moramo o Donaldu

Težava s predsednikom ZDA Donaldom Trumpom je, da ima pogosto prav, a lahko vseeno nevarno zamaje nekatere civilizacijske dosežke po drugi svetovni vojni. Med temi je poleg vzpona demokracije v svetu gotovo tudi evropsko združevanje, ki ni obračunalo le z grozotami prve in druge svetovne vojne, ampak tudi z neštetimi krvavimi konflikti iz stoletij pred tem. Nacionalistom posameznih evropskih držav ne bi škodilo nekaj študija starih zgodovinskih konfliktov, obračun z nekdanjimi spopadi interesov pa pol milijardi Evropejcev prinaša tudi prej nepredstavljivo blaginjo.

Novi zunanjepolitični realizem najmočnejšega politika sveta pa tradicionalne povezave z ideološkim predznakom bolj kot do zdaj postavlja v ozadje, tako v odnosih z zavezniki kot z nasprotniki več pozornosti namenja barantanju z interesi. Če bo tako razelektril nevarna krizna žarišča kot jedrske grožnje na Korejskem polotoku ali morebitni trk vplivnih območij velesil, mu bodo mnogi ploskali, kolateralno škodo poudarjeno nacionalistične ameriške zunanje politike pa lahko še posebej čuti Evropa. Trump Evropski uniji prikrito grozi že s trgovinskimi sporazumi, ki jih je takoj po brexitu pripravljen sklepati z Londonom, popolnoma pa ni umaknil niti groženj trgovinskih vojn proti stari celini.

Pri kritikah kitajskega izkoriščanja odprtosti drugih Trumpu prikimavajo tudi mnogi v Evropi, sedanji obisk v Veliki Britaniji pa vendarle kaže predsednikovo pristranskost domovine svoje škotske matere ob hkratnih zamerah do nemških korenin svojega starega očeta. To se dogaja v času ohlajanja gospodarske rasti v Nemčiji in drugod ter vzpona nacionalizmov v številnih evropskih državah. Mnogi v Evropi se tudi zavedajo, da bi bili brez ameriškega varnostnega dežnika na milost in nemilost prepuščeni širjenju vpliva avtokratskih velesil, ki že zdaj spretno izkoriščajo velike možnosti novih komunikacijskih načinov v demokratičnih državah ob hkratnem odrekanju svoboščin vseh vrst svojim prebivalcem.

Washingtonski »mož carin« s svojim prav še naprej laska številnim Američanom, in dokler bodo prave komponente njegove gospodarske politike odpirale delovna mesta ter spodbujale gospodarsko rast, mu njegovi volivci ne bodo odrekli zaupanja. To se lahko spremeni, saj ekonomisti svarijo pred pretiranim rožljanjem s carinami in podobnimi gospodarskimi prijemi iz časov pred drugo svetovno vojno. A Evropi vsaj za zdaj ne preostane drugega, kot da vztraja pri združevanja na temelju svojih vrednot demokracije, tržnega gospodarstva in recipročnosti svobodne trgovine. Kjer je le mogoče, bi morala skupne točke iskati tudi s Trumpom, a bo v zunanji politiki morda vendarle bolj osamljena kot do zdaj.