Plin je velik posel, 
seveda tudi politično

Vse velike energetske družbe imajo tesne povezave s politiko, veliki meddržavni posli pa tudi niso le tehnično dogovorjeni. Dobrih 600 milijonov evrov vredna petletna pogodba za dobavo ruskega plina v Slovenijo, po 600 milijonov kubičnih metrov na leto, je za ruskega plinskega in naftnega giganta Gazprom poslovno manjša zgodba. Dogovori z drugimi državami vsebujejo več deset milijard evrov vredne količine. A geopolitične razmere so tako zaostrene, da je vsak prijatelj in partner zelo pomemben.

Slovenski politiki ne bi mogli nežneje pihniti na dušo, kot da ji rečete, da je enako pomembna kot nemška ali katera koli druga. Ko to reče drugi človek družbe, ki ima nekajkrat večje prihodke, kot znaša slovenski proračun, je to še več vredno. Če bi se lahko še kak politik pohvalil, da je uredil, da je Gazprom postal pokrovitelj slovenskega nogometnega, hokejskega, košarkarskega ali drugega kluba, ta pa bi z izdatno podprtimi okrepitvami osvojil Evropo, bi imel večno predvolilno prednost. Ministri vlade, ki je odstopila, tudi zato kar niso mogli dovolj veličastno opisati prijateljskega sodelovanja z Rusijo.

Mogoče je to prava pot, v Slovenijo že 40 let prihaja zemeljski plin iz Rusije, brez večjih motenj, zanesljivo. A skoraj enako zanesljivo se je skoraj vseskozi krepil odklonilen odnos zahoda do Rusije in njenega plina. Del tega trenda so tudi bližnje države. Madžarska bi rada povezavo do italijanskih terminalov, ruskega plina bi se rade znebile baltske države, pa tudi Poljska, Češka in Slovaška. Pragmatično poslovne so Nemčija, Avstrija in Italija. Prva bi še drugi severni plinovod, druga ima veliko plinsko vozlišče v Baumgartnu, ki ima povezave do vseh sosed, tretja pa bi rada znižala cene plina in povečala zanesljivost preskrbe, saj jim mraz požene cene do neba.

Pomembnost Slovenije je bila doslej povezana z bližino velikega italijanskega trga, tako je bilo z Južnim tokom. Ko je Italija rekla ne, je projekt propadel. Zdaj je Slovenija prepoznana kot ena redkih preostalih prijateljic Rusije iz Evropske unije. Ta sicer že nekaj let od držav zahteva diverzifikacijo virov energije, prevelika navezanost na Rusijo namreč ni dobra. Nižji uslužbenci Gazproma so že v primeru Južnega toka opozorili, da če Evropa noče njihovega plina, ga bodo pač prodali v Azijo. A to ni bilo strateško opozorilo. Geopolitično polje je veliko bolj razgibano, bolje je iskati zaveznike, komu raje ponuditi korenček kot palico.

Nekateri opozarjajo, da je tudi nova pogodba z Geoplinom tak korenček. Če to pomaga slovenskemu gospodarstvu in gospodinjstvom, je korenček sladek. Verjetno bistveno bolj kot korenček, ki bi ga dobili kot zastavonoše protiruske koalicije. Mogoče pa dobimo celo priložnost, da posredujemo med tema dvema svetovoma in spodbudimo sodelovanje v dobro vseh.