»Opremo imate?« me je kot britev ostro pogledal možakar, ko sem že prestal vse pasti na tehničnem pregledu. »Seveda, kar poglejte,« sem bil očitno premalo prepričljiv … In je pogledal. Zanimal ga je le datum na kompletu za prvo pomoč, o katerem nisem imel pojma, od kdaj ga vozim v prtljažnem prostoru. »Potekel vam bo prihodnje leto,« je kar malo razočaran ugotovil, jaz pa sem se v mislih zahvalil ženi, ki se zadnjih nekaj let večinoma vozi z najinim avtomobilom. Pred štirimi leti so jo na servisu opozorili, da je od leta 2005 za komplet prve pomoči zakonsko predpisano, da je njegova trajnost zgolj pet let, in so ji dali novega.
Po naključju sem že nekaj dni za tem v Motoreviji, glasilu AMZS, prebral, da so kompleti za prvo pomoč s pretečenim rokom trajanja resen problem. Ne le finančni – slovenski lastniki avtomobilov vsako leto za nove odštejemo konkreten poldrugi milijon evrov –, ampak tudi odpadkovni. Kam s pretečenimi, a večinoma nedotaknjenimi prvimi povoji, aluplasti za opekline in kompresami, če naštejemo le sterilne sestavine kompleta za prvo pomoč, je resna težava, s katero se ukvarjajo celo v okviru projekta Novo življenje starega kompleta, pri katerem sodelujeta ljubljanska zdravstvena fakulteta in AMZS.
Na prizorišču prometne nesreče skoraj vsi krvavijo, in ko se dokoplješ do kompleta za prvo pomoč, ti je prekleto malo mar, ali še ima veljaven rok trajanja in ali so njegove sestavine sterilne ali ne.
Seveda bi bila najbolj logična rešitev, da bi komplet s pretečenim rokom – brez posebnih zapletov in morebitnih groženj s prekrškom in denarno kaznijo – oddali na tehničnem pregledu, kjer bi lahko kupili tudi novega, ki v povprečju stane nekaj več kot sedem evrov; torej nič usodno dragega in ob drugih stroških registracije vozila skoraj zanemarljivo. Vsebino pretečenih kompletov pa bi na vsake toliko časa, ko bi se jih recimo nabralo nekaj sto, pregledali študenti zdravstvene fakultete, in kar je še uporabnega, oddali zdravstvenim ustanovam ali domovom za ostarele, kjer potrebujejo veliko tovrstnega materiala, tudi če ni (več) sterilen.
Ob vsej tej skrbi države za sterilne prve povoje in obveze sem se spomnil tudi lastne izkušnje, ko smo s kolegi iz uredništva priloge Na kolesih v sodelovanju s študenti ljubljanske zdravstvene fakultete pred nekaj leti uprizorili prometno nesrečo z ranjenimi udeleženci, ki smo jim mi, ki smo se prvi znašli na kraju dogodka, dali prvo pomoč. V zmedi, ki vlada na prizorišču, se je težko že odločiti, komu najprej in kako pomagati: eden je nezavesten, drugi kriči od bolečine, tretji kliče mamo … Skoraj vsi krvavijo, in ko se dokoplješ do kompleta za prvo pomoč, ti je prekleto malo mar, ali še ima veljaven rok trajanja in ali so njegove sestavine sterilne ali ne. Pomembno je le, da imaš nekaj, s čimer lahko ranjenca čim hitreje za prvo silo povežeš. Če gre za močno krvavitev, pa je, verjemite, dobrodošla tudi navadna srajca ali celo prepotena majica.
Komentarji