Novi svet Ursule von der Leyen

V delu bruseljskega dopisnika ni veliko tednov, kot je bil zadnji. Nova predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, ki je bila na vrhu EU julija izbrana nepričakovano, je svojo ekipo sestavljala zelo skrivnostnostno. Od članic je sicer dobila imena, a kako uskladiti njihove želje, pričakovanja političnih skupin in lastne ambicije, je zapletena naloga.

Ugibanj in govoric, ki so temeljile na navedbah bolj ali manj zanesljivih virov, je mrgolelo. V Bruslju, znanem po uhajanju informacij, niti pet pred dvanajsto ni bilo gotovosti, kaj bo.

Ko je von der Leynova točno opoldne nastopila v tiskovni dvorani v palači Berlaymont, je napetost trajala še nekaj časa. Preden je začela objavljati imena, je predstavila splošne cilje svojega dela. V vsaki državi članici je pozornost usmerjena na lastnega kandidata.

Objavljeni organigram z vsemi imeni, slikami in funkcijami ni razkrival veliko. Pomen položaja ni odvisen od imena funkcije, ampak od dejanske moči, pristojnosti za posamezne vsebinske dosjeje, razmerij z drugimi odločevalci.

Kljub temu je za koga lahko dovolj že zveneča titula. Denimo: eden od številnih podpredsedniških položajev z nalogami, ki so abstraktne in nimajo veliko opraviti z rednim delom evropske komisije, sam po sebi ne zagotavlja moči in vpliva.

Nadalje, številni kolegi so se najprej muzali, da bo Grk Margaritis Schinas, ki je bil zadnjih pet let ne najbolj priljubljeni glasnik Jean-Clauda Junckerja, postal podpredsednik za »zaščito našega evropskega načina življenja«. Ko je resor šel pod analitični drobnogled, vzrokov za smeh ni bilo več.

Predvsem levoliberalni krogi so ga razumeli kot popuščanje desničarskim populistom, saj da opis Schinasove misije pomeni, da migracije ogrožajo evropske vrednote. Resnici na ljubo: v resorju so temeljne evropske vrednote, kot so pravna država, odprtost in spoštovanje različnosti, zelo v senci upravljanja migracij.

Četudi v desnosredinski EPP ne vidijo večjih težav z imenom resorja, bi bilo presenečenje, če von der Leynova na koncu ne bi popustila kritikom in vsaj nekoliko spremenila resorja, ki ga ni najbolj posrečeno poimenovala.

Tudi poimenovanje izvršnega podpredsedniškega položaja za »gospodarstvo, ki služi ljudem«, zaupanega Latvijcu Valdisu Dombrovskisu iz EPP, je podobno inovativno. Dombrovskis bo skupaj s socialdemokratom Fransom Timmermansom (zeleni dogovor) in liberalko Margrethe Vestager (digitalna Evropa) najožji okrog odločevalcev okoli von der Leynove. Nemka je ne glede na črnogledost nastopila z več optimizma, sproščeno in širokim nasmehom.

Prave preizkušnje za von der Leynovo so že na obzorju. Ni gotovo, ali bo ekipa preživela. Denimo: množijo se očitki Madžaru Lászlu Trócsányiju, ki naj bi postal komisar za širitev in sosedstvo. S svojo delom ministra za pravosodje v vladi Viktorja Orbána gotovo ne more biti zgled za želeno krepitev pravne države v Srbiji ali Ukrajini.

Eno od vprašanj, ki buri domišljijo v Bruslju, je, kaj bi se lahko zgodilo, če bi madžarski kandidat za komisarja na koncu res »padel«.

Janez Lenarčič je bil z izbiro resorja, predvidenim zanj, seznanjen šele v sklepni fazi sestavljanja nove evropske komisije. Krizno upravljanje kot resor velja za garaškega in zahtevnega. Zgolj pogled na seznam kriz in katastrof, ki so se dogajale v zadnjih mesecih in letih, veliko pove o razsežnostih njegovega prihodnjega dela.

Na srečanju po objavi kadrovskega razreza je bil prihodnji komisar še vedno videti nekoliko presenečen. Zanesljivi in odgovorni diplomat, ki zmeraj dobro pripravljen s podatki in razlagami, je še proučeval dosjeje, ki ga čakajo v prihodnjih letih.

V zadnjem tednu so se enkrat pokazale glavne značilnosti bruseljske politike – nepredvidljivost in bitka za moč brez zadržkov.