Novi časi za NLB

NLB je zabredla in treba jo je bilo sanirati. To je dejstvo, mogoče se lahko pogovarjamo o niansah oziroma ali je bila luknja za kak milijon evrov bolj ali manj globoka. Da smo jo lahko reanimirali z državnim denarjem, smo morali dobiti dovoljenje Bruslja, ta pa je kot pogoj določil, da mora biti banka v določenem času (spet) zasebna.



Gledano povsem tehnično, je bil prvi poskus prodaje, ki je bil formalno zastavljen zaradi brexita, neformalno pa zaradi pritiskov politike, velika izgubljena priložnost. Prodajno okno, kot rečejo v investicijskem žargonu je bilo precej boljše. NLB je medtem izplačala dividende, zgodil se je nov poskus prodaje, ki pa ga ne glede na okoliščine, ki niso najboljše, ni bilo mogoče ustaviti. Vzrok je preprost, v investicijskem svetu ni tretjega poskusa prodaje (IPO), takemu prodajalcu se vlagatelji pač izognejo. Ampak ni smiselno gledati nazaj, iz sedanjega stanja je treba potegniti največ.

Lahko bi rekli, da gre v tem primeru – spet poudarjam, da gre za prodajo v sili – za pretakanje vrednosti od prodajalca h kupcem. Lahko jokamo, da bo nekdo spet zaslužil na naš račun. Lahko pa naredimo drugače. Delnice kupimo, kot posamezniki ali podjetja. Zasebnim vlagateljem je na voljo desetina tranše, če bo povpraševanje, lahko tudi več. Kdor misli in govori, da komurkoli prodajamo poceni, naj pač delnice kupi, obeta se mu lahek zaslužek. To je seveda teorija, v praksi gre za tvegano naložbo, ki jo vlagatelj na koncu lahko tudi izgubi.

Šola, imenovana NKBM, je bila za 100.000 Slovencev kruta. Ampak v desetih letih se je marsikaj spremenilo, bančništvo je tokrat na povsem drugih temeljih, napredek v obvladovanju tveganj in upravljanju je očiten. Ali je bo to prepričalo vlagatelje, ki ne vedo, kam z denarjem, je druga zgodba.