Nova igra v drugi hladni vojni

Pravkar končani vrh severnoatlantskega vojaškega zavezništva v Washingtonu, kjer so ga leta 1949 ustanovili v jeku prve hladne vojne, se lahko kosa z dosedanjimi najpomembnejšimi. Napadena Ukrajina je na »nepovratni« poti k članstvu, čeprav najverjetneje ne med trajanjem vojne z jedrsko velesilo Rusijo. Spoznanje, da smo globoko v drugi hladni vojni, še nevarnejši od prve, pa dokazuje tudi obsodba kitajske pomoči ruski agresiji. Nato ob svoji 75. obletnici ustanovitve priznava vse očitnejše povezovanje avtokratske alianse, Ukrajina pa je kritična točka svetovnih diktatur za obračunavanje z zanje motečimi demokracijami.

Spoznanje, da gre spet za obrambo svobode, se bo moralo preliti v zelo skrbno premišljeno akcijo. Zahod se še vedno boji frontalnega spopadanja z avtokratskimi režimi, med katerimi imajo tri države – Rusija, Kitajska in Severna Koreja – jedrsko orožje, četrta, Iran, pa je tik pred tem, da ga pridobi.

Druga hladna vojna se bo, kot se je prva, brez izstreljenega strela med velikimi ter z reformami »imperijev zla« končala z jasno strateško in drugo premočjo zagovornikov svobode in demokracije. Ameriški predsednik Ronald Reagan je Sovjetsko zvezo prisilil v vojaško tekmovanje, ki ga propadajoče komunistično gospodarstvo ni zmoglo, zdaj samo to ne bo dovolj. ZDA in Evropa so Kitajsko same pomagale dvigniti v drugo največje gospodarstvo sveta ter temu primerno vojaško silo. »Nova igra«, o kateri govorijo v Moskvi, ima nove velikanske razsežnosti.

Članice Nata, ki se bojijo morebitnega ponovnega mandata prejšnjega republikanskega predsednika Donalda Trumpa, bi morale razumeti jezo ameriških poražencev kitajske zlorabe globalizacije, ki stojijo za njim. Sicer Zahod ne bo mogel biti enoten. Za zmago, ki je po vojni v Ukrajini edina alternativa, bodo nujne tudi druge lekcije iz novejše zgodovine, v primeru Evrope celo daljše. Če se je Amerika večkrat opekla s slabo premišljenimi intervencijami v tujini, je stara celina pred Natom trpela na desetine, stotine vojn z dvema najusodnejšima v prvi polovici dvajsetega stoletja. Prepogosto smo bili njihove žrtve tudi Slovenci, ki bi se morali zavedati privilegija članstva v kolektivni obrambi Evrope.