Nobene potrebe za strah

24.000. Število mladih, ki so se v zadnjem desetletju odločili (vsaj začasno) zapustiti Slovenijo. V svet jih je povečini gnala želja po pridobivanju novih znanj oziroma ponudba za dobro službo. Delovno mesto, na katerem se počutijo cenjene, slišane, ki jim ponuja zadostno mero izzivov. Ki je ne nazadnje tudi plačano, kakor pritiče posamezniku z izjemnim potencialom.

Nobena katastrofa seveda ni, če si mladi čez mejo širijo obzorja in nabirajo izkušnje, ravno nasprotno. A za majhno nacijo bi sčasoma lahko postala katastrofa, če tem posameznikom ne bomo omogočili razmer, zaradi katerih se bodo (z veseljem) vrnili.

Dobro se sicer zavedajo, kaj ponuja 20.273 kvadratnih kilometrov slovenske zemlje. Socialna in osebna varnost. Dih jemajoča narava in pitna voda. Dobro delujoč šolski sistem. Pogoji za osnovanje družine. Kratke razdalje med posameznimi kraji. Vse omenjeno imamo in še mnogo več. Bomo torej zmogli v teh mladih prepoznati izjemne priložnosti, da kot država in družba še zrastemo? In jim ne očitali, ker imajo ob vrnitvi morda malce višja pričakovanja od ostalih?

Za zgled bi si lahko vzeli Poljsko. Na začetku tretjega tisočletja so jo v lovu na svetlejšo prihodnost številni zapustili ter se podali v Veliko Britanijo in druge države EU. Eksplozija poljskega gospodarstva jih sedaj vztrajno mami nazaj domov. Nova podjetja, hitro razvijajoči se trg dela, bogate naložbe. In malce, vsaj malce tudi dejstvo, da v tuji državi, čeprav asimiliran, uspešen, zlit z okolico, vedno ostajaš – tujec.

Mladi se morajo kot ustvarjalci in inovatorji najprej čutiti cenjeni in videti, da se splača biti dober, hitrejši, pametnejši, sicer se pač ne bodo vrnili. Kot družba se zato ne smemo bati izstopajočih posameznikov. Če želimo, da se mladi vrnejo, moramo enkrat (za spremembo) preseči slavljenje mediokritete.