V nadaljevanju lahko preberete:

Časopis je pismo neznani bralki, neznanemu bralcu. Ne vemo čisto natančno, komu pišemo, za koga pišemo. Obstaja zasilna bližnjica. Za nekaj ljudi zagotovo vemo, da bodo pismo prebrali. Potem pridejo dnevi, ko izveš, da bralke, ki je pismo vedno prebrala od začetka do konca, ni več.

Kaj bi tokrat pisal Manci Košir? Najprej to, da je za nami še en svetovni dan svobode tiska. Manca ga je od leta 1993, ko je bil razglašen, praznovala tridesetkrat. Ob enaintridesetem praznovanju, ki nas pušča v negotovosti, je ni več zraven. Organizacija Novinarji brez meja, ustanovljena leta 1985, je postavila robusten kazalnik stanja svobode tiska. Koliko novinarjev je bilo v določenem letu ubitih med opravljanjem poklica. Letos naj bi jih bilo dvanajst. V celotnem letu 2023 petdeset. Menda zadnji dve leti nista tako brutalni, kot je bilo pred desetletjem. Podatki Odbora za zaščito novinarjev, organizacije, ustanovljene leta 1981, so bolj kruti. Od 7. oktobra do 1. maja je bilo samo med izraelskim obleganjem Gaze ter okolice ubitih 97 novinarjev in medijskih delavcev. Cena, da z obleganega območja pridejo drobci resnice, besede in slike o genocidu, je peklensko visoka. Bralki in bralcu moramo priznati: ne vemo, kaj se zares dogaja.