Najnižja najdražja cena

Tuji gradbinci spet bolj pogledujejo proti Sloveniji. Ker domača gradbena podjetja nimajo referenc za gradnjo predorov, je sodelovanje tujih v predvidenih projektih nujno. Še večje njihovo zanimanje kot pri predoru pod Karavankami je mogoče pričakovati pri gradnji drugega tira, ki je precej večji projekt. Interes zanj seže vse do Kitajske.

Konkurenca je za investitorja seveda dobrodošla, naloga državnih ustanov pa je zagotoviti, da tuji izvajalci delujejo pod enakimi pogoji kot domači. Vendar praksa kaže, da je naša delovna inšpekcija nemočna proti kršiteljem pri neupravičenem prerazporejanju delovnega časa, nespoštovanju kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, glede uporabe slovenščine ter pri izkoriščanju delavcev z mizernimi plačami in nizkim standardom, torej pri socialnem dampingu.

S tem je povezan cenovni damping. Javno naročilo za karavanški predor kaže, da bi nekateri tuji gradbinci na slovenski trg lahko poskušali vstopiti z zelo nizko ceno. Turško podjetje Cengiz İnşaat’a se je na razpis prijavilo z okoli 20 odstotkov nižjo ponudbo, kot bi bila po ocenah naših sogovornikov iz gradbeništva varna cena. Pa še brez slovenskega partnerja – vsaj kot sodelujočega v konzorciju –, kar še povečuje tveganja za gradbinca.

Zakon o javnem naročanju daje glede neobičajno nizkih ponudb logična navodila. Naročnikom namreč dovoljuje, da takšne ponudbe izločijo, vendar ko menijo, da ponudnik tudi po dodatnih preverjanjih ni zadostno utemeljil nizke cene. Izločitev pa je obvezna, če je cena nizka zaradi nespoštovanja delovne, okoljske in socialne zakonodaje. Naročnik bo za nizko ceno dobil tudi visoko kakovost le z dobro in natančno razpisno dokumentacijo, kjer lahko opredeli potrebne reference podjetij, standarde kakovosti, opremo in kadre ter vse to dobro nadzoruje. Le tako najnižja cena ne bo najdražja. Vendar so naročniki – več tisoč jih je – tega v resnici tudi sposobni? Večina verjetno še vedno ne.