Na Dimitriju Ruplu svet stoji

Premlada sem, da bi sodila, kakšen je bil Dimitrij Rupel kot zunanji minister oziroma karierni politik. Izkušenj in znanja mu na nekaterih področjih zagotovo ne gre oporekati, obveljal je za cenjenega predavatelja in pisca. Možakar ima 75 let. Že najmanj deset bi jih lahko užil mirno in v pokoju. In jih nekaj gotovo tudi je, dokler ni premier Janez Janša ozavestil, da na enem od največjih knjižnih sejmov na svetu potrebuje zaupanja vredno osebo, ki ne bo naglas govorila o tem, kaj se dogaja v Sloveniji, še posebno ne na kulturnem področju. Tudi za glavne igralce, ki obvladujejo slovenski knjižni trg, bo omenjeni gospod mana z neba. Ker je »naš«, bo igral melodijo, ki mu jo bodo zapovedali.

Dimitrij Rupel, letnik 1946, tako najbrž prihaja na čelo Javne agencije za knjigo (Jak). Ne, ker bi bil zlit s tem področjem, ne, ker bi bil zadnja leta tesno in naravnost povezan s knjigo, ne, ker bi se spoznal na digitalizacijo knjižnega trga, pač pa, ker je »naš«.



Zaradi lastne letnice rojstva si kot državljanka Slovenije, ki ji ni vseeno, kam plujemo, zato za spremembo jemljem privilegij, da sodim o tem političnem kadrovanju. Da sodim naglas. Polna usta imamo nenehno besed, kako na mladih svet stoji. Kako jih je treba ozavestiti, naj sodelujejo v javnem (političnem) diskurzu. A kakšen zgled jim dajemo s to potezo? Kakšne načrte naj si kujejo za svojo prihodnost, ko pa je očitno najučinkovitejši način, da človek prileze na dobro plačan javni položaj, to, da je naš. Iz penzije smo začeli vabiti posameznike, naj pridejo ter zasijejo doma in v tujini.

Na izpostavljena in zelo (dobro plačana) pomembna mesta imenujemo ljudi, ki so si nekoč davno (da, 30 let nazaj je za današnjo mladež davno) prilastili zasluge za osamosvojitev in danes spet jadrajo na teh krilih. Malo samorefleksije jim pač ne bi škodilo. Vsi namreč niso feniks, ki bi se pobral iz pepela in naredil nekaj dobrega za družbo, žal. Niso. Nekateri v zadnjih tednih in mesecih delajo veliko škode, zbujajo nestrpnost, delijo narod, pokroviteljsko naslavljajo sodržavljane in sodržavljanke. Da, na gospoda Jelka Kacina mislim, še enega od »naših«. Letnik 1955. Minister za kulturo Vasko Simoniti, figura, za katero se zdi, da mu je na svetu najbolj vseeno prav za področje, ki ga sam pokriva, ima 70 let.



Oprostite, ampak postajamo dežela za starce. Idealna za odsluženi politični kader, ki bi si rad napumpal lastni ego in denarnico. Iz naftalina jih vlečemo, tiste, za katere vemo, da bodo igrali po naših strunah. Pa ne bi bilo s tem nič narobe, če ne bi bil njihov edini atribut dejstvo, da so »naši«. Ne oporekam jim zaslug, ki so jih nekoč imeli pri pozicioniranju slovenske države na tujem parketu. Čast in slava jim za to. A intelektualci, za kakršne se imajo, bi lahko vedeli, kdaj se častno umakniti. Častno in – dokončno.

Dejstvo, da človek vse svoje življenje bere in obožuje knjige, pač ni dovolj za pozicijo, na kateri bo obračal več milijonov evrov državnih sredstev. Dejstvo, da se je tisti drugi gospod med osamosvojitveno vojno izkazal kot sila spreten govorec, ni dovolj, da nam danes lahko soli pamet in napada vsakogar, ki si ga drzne kritizirati. Medtem ko se milenijci in generacije za njimi trudijo najti redno službo, uiti prekarstvu, kar se v Sloveniji vse bolj zdi misija nemogoče, se na glavnem odru službe delijo po liniji najmanjšega odpora.

Dragi gospodje letnik 1955 in navzgor. Kje je tu zgled, kje so obeti za svetlo prihodnost, v kateri bodo škarje in platno imeli v rokah današnji dvajsetletniki? Kakšen zgled jim dajete? Odgovor je preprost. Dimitrij Rupel sam ni pravzaprav nič kriv. Zgolj izkoristil je ponujeno priložnost in trdno zgrabil roko, ki ga bo nekaj časa zelo dobro hranila. A je Dimitrij Rupel hkrati tudi simptom vsega, kar politika in družba (danes) ne bi smeli (več) biti.