Marljivo srce slovenskega naroda

Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Jožef Muhovič je ob zaključku včerajšnje novinarske konference, na kateri so razglasili letošnje dobitnike osrednje državne nagrade za umetnike, izzvenel z mislijo, da v Sloveniji »ne manjka oseb za nagrade, bolj manjka nagrad«. V mislih je imel neizpolnjene dolžnosti slovenske kulture do umetnikov iz preteklosti. Šlo je za svojevrsten poziv k odpravi krivic, ki izvira predvsem iz razdvojenosti naroda, ki se kot tektonska razpoka že desetletja širi čez kulturno krajino, spodbuja zamere, neprivoščljivost, predvsem pa sproža usihanje jezer in blatenje rek. Vse, kar ostaja, so redka korita in preveč žejnih glav. Takšne glave pa raje grizejo kot razmišljajo.

A vendar je domača ustvarjalnost nekaj izjemnega, prav vsa imena na seznamu letošnjih dobitnikov si to nagrado zaslužijo. Kazanje s prstom me ne zanima, prav tako me ne zanima dvigovanje prsta, in nihče me ne bo prepričal o nasprotnem. Če misel razširim, ne verjamem v diagnoze o značaju Slovencev, v opise o naši majhnosti duha, ki mu seže pogled le dovolj daleč, da vidi rezance v goveji juhi. Prerasli smo zapise, ki z geografske ali akademske distance zasmehujejo naše navade, razkrivajo svoje interpretacije vzvodov naših dejanj, mi pa smo jim hvaležni za uvid in sprejmemo vse skupaj z veliko mero humorja. Naši kulturniki pričajo o močnem narodnem jedru z zdravim pulzom, čeprav, podobno kot na marljivo srce, vse prepogosto nanj pozabimo, ko nas zaposluje rutina vsakdana. Vse kaže, da bo prav kultura prevzela področje sprave, ki jo hlini politika.

Zdaj ko so imena dobitnikov znana, lahko svojo pozornost počasi usmerimo na predvečer kulturnega praznika, ko bo proslava ob slovesni prireditvi. Letos jo je Upravni odbor Prešernovega sklada zaupal režiserju Matjažu Fariču. Radoveden sem, kaj bo pripravil. Upam, da bomo slišali čim manj verzov mrtvih pesnikov, saj počasi dobivam občutek, da za organizatorje prireditev živeči ne obstajajo več.