Manj denarja, več možnosti

Na videz je napoved novega kmetijskega proračuna po letu 2020 z novimi smernicami pisana na kožo Sloveniji, manjšim kmetijam in usmerjenosti v varovanje okolja in krajine. Za kmetijstvo na splošno bo manj evropskega denarja, več pa ga bo za mlade, posebej inovativne kmete, ki tudi pri nas po malem vznikajo z uspešnimi zgodbami, in za okoljske ter podnebne ukrepe.

A zmanjševanje podpor je pač zmanjševanje in slovenske razmere niso dober temelj za razvoj. Imamo najmanj obdelovalnih površin na prebivalca, ob tem na kmetijskih površinah gradimo še nove tovarne in avtoceste, ki so menda v nacionalnem interesu, ne vlagamo pa v namakanje in zaščito pridelkov pred naravnimi ujmami. Samopreskrba tako še naprej upada.
Da se Francija močno upira novi kmetijski politiki, je za Slovenijo dober znak, da je nasprotnica tudi Avstrija, pa ne tako zelo. Slovenija se v nastajanje novih usmeritev ni vključevala, zdaj je za to prepozno, lahko se le pridružimo kateri od skupin držav, ki zahtevajo spoštovanje posebnosti. Če je to varovanje okolja in prilagajanje na podnebne spremembe, komisija ne more nasprotovati.

Razmere pri nas so se v zadnjih letih temeljito spremenile predvsem po enem merilu. Bistveno več imamo turistov, ki so navdušeni nad zeleno kuliso. Več jih tudi pove, da še nikjer niso tako dobro jedli in pili. To odpira veliko možnosti tudi za male lokalne pridelovalce hrane, ki ne morejo tekmovati s svetovno konkurenco na policah slovenskih veletrgovin. Nekateri že ugotavljajo, da je povezovanje ponudbe ključno za uspeh in da v sodelovanju vsi dobijo več. Najprej so na vrsto prišla že tradicionalno bolj obljudena območja Slovenije, zlasti ob zahodni meji, počasi pa se to seli povsod.

Nenadoma se vse splača. Lokalna hrana ima lahko višjo ceno, to ne bo nikogar pretirano motilo, če je še postrežena z zgodbo, sploh ne, kljub kaki pikici na jabolku ali hruški. Lokali so odprti, nova delovna mesta se odpirajo. To je mogoča pot Slovenije, ne povečevanje uvoza cenene hrane iz industrijske pridelave. Taka pridelava v Sloveniji zaradi razdrobljenosti kmetijskih površin niti ni posebno uspešna. Tekmovanje za prostor na policah trgovin ne omogoča ustreznih plačil delavcem, niti kmetijskim niti gostinskim. Ti se zato raje preselijo v katero od sosednjih držav.

Industrijska polja z monokulturami, kjer s svojimi rešitvami vladajo kemične korporacije, niso odgovor. Ravno tako ne gensko spreminjanje rastlin in potem verjetno še živali. Z več strupi škodujemo le sebi, narava se bo prilagodila. Na velikih njivah z eno vrsto rastlin z leti nastane supermarket za prilagojene »škodljivce«. Navsezadnje so na planetu nosilna vrsta bakterije, ne človek. Velike površine enakih rastlin niti ne sodijo najbolj v deklarirano zeleno državo. Podobno kot velike ograde za rejo krav. Po drugi strani so krave, ki se pasejo v hribih, vsaj na prvi pogled kar idilične. Mogoče tudi za Evropo.

Še eno priložnost ima Slovenija, povečanje pridelave sveže hrane v mestih. Ponekod so že začeli običajne drevorede nadomeščati s sadnim drevjem, več pa bi lahko naredili pri spodbujanju postavljanja ličnih visokih in vertikalnih vrtov, če je prostora dovolj, pa tudi pri urejanju pravih vrtičkarskih območij. To bi bilo koristno tudi za čebele in druge opraševalce, ki jim je Slovenija uspela urediti svetovni dan. Posebej učinkovita bi bila pridelava hrane ob šolah. Tudi zato, da se ljudje vrnemo k naravi in njenim zakonitostim, saj je v njih večina odgovorov, ki jih iščemo za prihodnost. Med njimi je tudi ta, da na svetu vsako sekundo s fotosintezo nastane 100 milijard ton celuloze, ob tem pa vsako sekundo načrpajo »le« 150 ton nafte. Pogled mora biti zato širši, ne zgolj kmetijski, in priložnosti kmetijstva bodo vsekakor večje.