Luka in Primož na Trumpovem in Macronovem dvoru

Šport in politika nista za skupaj. Ta postulat živi samo na papirju, v resničnem življenju je, če ne že prej, padel v prvi polovici 20. stoletja, ko je Adolf Hitler z olimpijskimi igrami leta 1936 v Berlinu hotel utrjevati prevlado arijske rase. Njegove namere je Jesse Owens zatrl na najbolj športen način, z veličastnimi zmagami na atletski stezi. Seveda to ni preprečilo morije, ki je nekaj let kasneje zajela zemeljsko oblo.

Šport v 21. stoletju v politiko vstopa prostovoljno. »Če se policijsko nasilje nad temnopoltimi v ZDA ne bo končalo, ne bomo igrali,« je bilo sporočilo košarkarjev v ligi NBA le nekaj dni pred tem, ko je Donald Trump sprejel svojo drugo republikansko nominacijo za predsednika.

Predsednik in njegov medijski stroj se nista lotila reševanja problematike, temveč diskreditacije tistih, ki nanjo opozarjajo: »Košarkarji, ki jih nihče več ne gleda, so dvolični milijonarji, ki v nebo vpijejo ob kršenju pravic v ZDA, ni pa jim mar za dolgoletno kršenje človekovih pravic na Kitajskem …«

Karavana NBA se je zaustavila le za dva dneva, vendar je športni aktivizem dvignila na novo raven. Šlo je za skupno držo več milijard dolarjev vredne multinacionalke, v kateri so združeni interesi ljudi različnih polti, narodnosti in svetovnih nazorov. Športniki so dali vedeti, da nočejo odvračati pozornosti od perečih stvari v življenju, temveč nanje opozarjati.

Z njimi sta se na Trumpovem »dvoru« znašla tudi slovenska košarkarska asa Luka Dončić in Goran Dragić. Da slovenska športna moč ta čas presega politično, potrjuje tudi to, da sta Primož Roglič in Tadej Pogačar ključni figuri na še enem dogodku, kjer se bosta šport in politika prepletala. Francoski predsednik Emmanuel Macron bo najbrž storil vse, kar je v njegovi moči, da kolesarska karavana prispe do cilja v Parizu in dokaže, da se Francija zna spopadati z epidemijo.

Želja večine je bržkone, da bi živeli v družbi, v kateri športnikom ne bi bilo treba biti tudi politiki.