Laž ima dolge noge, kraja pa tudi

Med najbolj znanimi izjavami enega najpomembnejših pesnikov 20. stoletja T. S. Eliota je tudi tale: »Nezreli pesniki posnemajo, zreli pa kradejo.« Eliot naj pri tem ne bi bil povsem brez greha. Dela svoje znamenite pesnitve Pusta dežela, nekateri trdijo, da vsaj polovice, naj namreč ne bi napisal sam, ampak njegova prva žena Vivienne Haigh-Wood. V času, ko je nastajala Pusta dežela, sta oba trpela za duševnimi motnjami. »Njej zakon ni prinesel sreče. Meni je prinesel stanje duha, iz katerega je nastala Pusta dežela,« je zapisal pozneje. O tem, ali je pesnitev v celoti Eliotovo delo ali pa je hkrati tudi delo Vivienne Haigh-Wood, ki je pet let po ločitvi pristala v sanatoriju za duševno bolne, se že dolgo prerekata močni vojski literarnih zgodovinarjev.
Eliotu seveda lahko preprosto odvrnemo, da umetnik ne počne ne enega ne drugega, niti posnema niti krade. Kajti v prvem primeru je navaden plagiator, v drugem pa kradljivec. V nobenem pa ni umetnik.



​Kaj pripravi človeka do tega, da v roke vzame komedijo leta 2004 preminulega italijanskega avtorja Alda Nicolaja Generalka, se loti njenega ohlapnega prevoda (to je namreč še najbolj natančen izraz), zadevo poimenuje Profesionalci espe, jo potem kot svoje izvirno avtorsko delo prijavi na natečaj za izvirno slovensko komedijo, na katerem bi zanjo lahko celo prejel nagrado, nazadnje pa mu uspe besedilo še spraviti na oder in zanj pobrati honorar? Posameznik to stori zaradi dveh razlogov: ali je v izjemni osebni stiski ali pa je, rečeno s preprosto in milo besedo, nepošten.



In zdaj še retorično vprašanje: Kaj človeka pripravi, da se, ko mu na koncu, ko se že zdi, da je prinesel naokoli vse okrog sebe, le dokažejo krajo in laž, na vprašanja medijev odzove z izjavo, da komentarjev ne bo dajal, »dokler se stvari ne razčistijo«? Katere stvari bi se po mnenju Borisa Kobala morale tu še razčistiti? Profesionalci espe zdaj dokazano niso njegovo avtorsko delo. Za to ugotovitev ni treba biti literarni forenzik, dovolj so solidno znanje italijanščine, gledališki list uprizoritve in google. Nicolajeva komedija je namreč dostopna na svetovnem spletu, »Kobalovi« Profesionalci espe pa v gledališkem listu.

Zakaj torej v torek ob javnem razkritju, da je delo nekoga drugega predstavljal kot svoje in zato tudi lagal, Boris Kobal ni zmogel storiti naslednjega: se javno opravičiti komisiji natečaja, celjskemu gledališču, režiserju uprizoritve ter igralcem, gledalcem in drugi javnosti, se zavezati, da bo do zadnjega centa povrnil poslovno škodo, ki jo je s tem povzročil gledališču (moralne pač ne more več), ter odstopil kot direktor in umetniški vodja Šentjakobskega gledališča? Če bi Kobal to storil, ga zaradi tega sicer ne bi imeli za velikega umetnika, bi ga pa imeli za človeka vesti, ki je storil nekaj, česar ne bi smel storiti, a se tega zaveda in obžaluje. A Kobal se očitno za zdaj ne zmeni za dejstva. Vendar to še ne pomeni, da ta ne obstajajo.