Krvavi resničnostni šov

Natov napad na vojaške cilje v takratni Zvezni republiki Jugoslaviji (ZRJ) je bil prvo oboroženo posredovanje Nata v njegovi zgodovini brez soglasja varnostnega sveta ZN. Zavezništvo je z napadi prisililo režim srbskega predsednika Slobodana Miloševića k umiku s Kosova.

Čeprav Milošević ni mogel zmagati v vojni, ni hotel kapitulirati. Srbski vožd ni hotel sporazuma. Čeprav je vedel, da bodo sledile Natove bombe. Svojo politično usodo je vezal na Kosovo na Gazimestanu, ko je izrekel: »Nihče vas ne sme tepsti!« Na ta svoj sestanek z zgodovino je prišel po »protibirokratski revoluciji«, ki je z dopolnitvami srbske ustave odnesla avtonomijo Kosova.

Posebni odposlanec ZDA Richard Holbrooke je v Beogradu ponudil Miloševiću pisno jamstvo, da bo Kosovo ostalo v Srbiji. Na mirovni konferenci v Rambouilletu in Parizu so pripravili dva mirovna sporazuma, ki ju je Beograd zavrnil. Če bi Milošević sprejel prvo različico v Rambouilletu, bi Zahod pritisnil na Prištino, dokler ne bi sprejela sporazuma. Ker jo je zavrnil, je ameriška državna sekretarka Madeleine Albright v Parizu ponudila drugo različico, ki je bila bolj neugodna za ZRJ, vendar še vedno bolj sprejemljiva kot bombe in izguba Kosova.

Politični del sporazuma je vseboval visoko stopnjo avtonomije Kosova, vojaški pa je predvideval namestitev mednarodnih sil v pokrajini, ki bi se lahko svobodno gibale po državi. Če bi ga Milošević sprejel, bi ZRJ postala vojaška kolonija zavezništva, ker Natove sile ne bi spadale pod njeno jurisdikcijo. Milošević je raje sprejel vlogo sparing partnerja, vojaška intervencija pa je bila le še vprašanje časa.

Za zavezništvo je bilo pomembno, da so pridobili nemško javno mnenje, ki so ga nagovarjali z besedami: »Če ne podprete vojne proti Miloševiću, je isto, kot če ne bi ničesar ukrenili proti Hitlerju.« Čeprav je bila primerjava pretirana, Nemci takšne etikete niso hoteli pridobiti drugič v svoji zgodovini. Vojna je bila predstavljena kot prva velika vojaška intervencija v korist zatiranih in človekovih pravic.

Pol stoletja po ustanovitvi najmočnejše vojaške zveze na svetu Nato ni bil več relikt preteklosti, temveč je postal instrument humanitarnih intervencij brez soglasja ZN. To je bil tudi poraz mednarodnega prava. Zahod je ocenil, da lahko s silo vsiljuje rešitve, ki jih želi. Nato je namesto defenzivne prevzel ofenzivno vlogo, obrambo pa je nadomestil z intervencijami. ZRJ je postala kolateralna škoda potrebe Nata, da po koncu hladne vojne ob pomanjkanju sovražnikov upraviči lasten obstoj. Če prvim bombam, ki so padle na ZRJ, ne bi sledile ameriške vojne na Bližnjem vzhodu, ki so terjale stotisoče mrtvih, humanitarni vojaški poseg na Kosovu ne bi zvenel kot pravljica za otroke.

Srbe je poleg vojnih zločinov na Kosovu bremenil tudi genocid v Srebrenici. Čeprav je njena vojska osem let nekaznovano uničevala in požigala po Balkanu in izgubila štiri vojne, je Miloševićev režim ostal na oblasti. Srbija bi lahko ohranila Kosovo samo z aktivno mirovno politiko, ki bi preprečila vojno in vojaški poraz. Vojni sta utrla pot tako militantni humanitarizem ameriške administracije Billa Clintona kot tudi slepa podpora srbskih državljanov avtokratskemu voditelju.

Po dvajsetih letih Beograd bombardiranje označuje za agresijo in manipulira z žrtvami. V Srbiji se jih spominjajo samo tiste dni, ko so umrle, pozabljajo pa, da tedanji oblasti ni bilo mar za življenje njenih državljanov. Mnogi Srbi so še vedno sovražno nastrojeni do Nata in glasno protestirajo proti krivici, ki se jim je zgodila, le manjšina pa se spominja bombardiranja Vukovarja, Sarajeva in Dubrovnika. Bomb v njihovem imenu ni trosil Nato, temveč nekdanja JLA in srbske sile, ki jih je oborožila.