Kontinuiteta in diskontinuiteta

V Mladiko je vstopil dovčerajšnji premier, sestopil je na položaj zunanjega ministra. Miro Cerar je v preteklih štirih letih formuliral slovensko zunanjo politiko, njen izvajalec je bil Karl Erjavec, čeprav je semtertja nastal tudi drugačen vtis. Umestno je vprašanje, koliko kontinuitete bo poslej na Prešernovi 25 oziroma koliko se bo zunanjepolitična smer spremenila.

Trend je, da tukajšnje zunanje ministre izbirajo med starimi, tokrat prihaja nekdanji predsednik vlade. To bi lahko pomenilo, da bo rez s preteklo vladavino minimalen. In vendar nekatere kadrovske izbire – na primer imenovanje generala na mesto državnega sekretarja na zunanjem ministrstvu in bivšega direktorja Sove za svetovalca za nacionalno varnost v premierovem kabinetu ter nekdanjega veleposlanika v Združenih državah kot zunanjepolitičnega svetovalca Marjana Šarca – nakazujejo drugače. Ni posebnega dvoma, nova vlada bo tukajšnjo zunanjo politiko zaobrnila v transatlantsko, Natovo smer.



S poudarjeno prorusko politiko, ki se je manifestirala v dolgih letih Erjavčevega ministrovanja in ki je ni korigiral niti nekdanji šef vlade, je konec. Bila je anomalija, izrazito problematičen zunanjepolitični vidik, navsezadnje tudi v nasprotju s članstvom v zvezi Nato, večkrat tudi s pripadnostjo Evropski uniji. Ker so se, na drugi strani, v preteklih letih opazno razrahljali odnosi z Združenimi državami, je nastajal neobičajen vtis, ni bilo več jasno, kam Slovenija sploh spada; in to je mogoče reči ne glede na potrebnost dialoga z Rusijo, koristi gospodarskega sodelovanja in siceršnje dvostranske stike, z lani ustanovljeno prvo podružnico prestižne ruske univerze Lomonosova v Kopru vred. Toda včasih se je Slovenija vedla, kakor da ni ne v Natu in ne Evropski uniji.

Te reči se z novo garnituro spreminjajo. Poleg Dobrana Božiča na zunanjem ministrstvu – izšolanega na washingtonskem National War College in bivšega poveljnika slovenskega kontingenta v operacijah Nata na Kosovu in v Afganistanu – je tu še Roman Kirn. Šestinšestdesetni nekdanji veleposlanik v ZDA, pred tem vodja misije pri Združenih narodih in nazadnje ambasador v Haagu, je prepričan atlanticist. Kdor je prebiral njegovo knjigo V službi diplomacije, ki je izšla v začetku letošnjega leta, je opazil, kako globoka je bila ves čas njegova frustracija zaradi zanemarjanja odnosov z Washingtonom, zadnji tamkajšnji obisk kakega slovenskega politika sega v leto 2011. Slovenska zunanja politika ne ve, kaj naj počne s članstvom v Natu in Evropski uniji, je bil kritičen pisec.

In treba je ponovno pogledati, kaj o zunanji politiki piše v predvolilnem programu LMŠ. Kratka ocena in vizija povzema misli Kirna, ki je stal Šarcu ob strani v kampanji. »Slovenska zunanja politika deluje kot majhna barka, negotovo pluje po morju, ves čas spreminja smer svoje plovbe, že rahla meglica na obzorju ji poraja dvome in negotovost o ciljih in interesih, poti in smeri lastnega potovanja. To je potrebno spremeniti.« Upokojeni veleposlanik poudarja usklajeno delovanje vseh zunanjepolitičnih akterjev in učinkovitost ministrstva. »Stebra zunanje politike Slovenije ostajata EU in Nato.« Je predvsem multilateralist, trdno verjame v mednarodna zavezništva in v profesionalno diplomacijo, vendar je dovolj stvaren, med drugim dobro ugotavlja, da »v diplomaciji ni dovolj, če imaš prav, temveč moraš prepričati tudi sogovornika«, v zvezi z arbitražno sodbo komentira, da je »problem interpretacija, ne samo implementacija«.

Težko je oceniti, kolikšno vlogo bo imel, mimogrede, za veleposlanika Kirna je marsikdo med diplomati pričakoval višji položaj. In vendar bo imenovani svetovalec, lociran v vladnem kabinetu, bližina je vedno pomembna. Podobno kot v nekih drugih parametrih velja v Beli hiši za predsednikov svet za nacionalno varnost (NSC), bo prvi šepnil nasvet v premierovo uho.

Ostajajo še odnosi s Hrvaško, najbolj tegobno poglavje sosedskih relacij, čeprav bi se dalo kaj kritičnega povedati tudi na račun kakih drugih. Negotovo je, koliko bo zunanjepolitična smer ostala takšna, kot je bila v času Cerarjeve vlade, ali pa se bo kaj spremenilo. Politika do Hrvaške v minulih letih je bila slaba, po razglasitvi arbitražne sodbe so bile storjene napake, velika začetna prednost, ki jo je Slovenija imela lani vizavi Hrvaški, se je zaradi nespretne politike porazgubila. Kar pa se evropske politike tiče, je vprašljivo, koliko se splača nanjo zanašati, še posebej, kadar se kaže v nepolitični formi mnenj pravne službe.

Zunanjepolitični zasuk, ki se nakazuje, je scela dobrodošel. Ni pa odveč biti pozoren na to, da ne bi stvari preveč zanihale v neko drugo smer, slovenska zunanja politika je znana po tem, da težko lovi ravnotežje. Lahko se spomnimo, da je bila pred desetletjem in več uradna Ljubljana nemalokrat docela proameriška, bila je tako zelo nekritična do Združenih držav, da ji je brala želje v očeh. Na primer, ko je šlo za na pobudo skupine držav o svetu brez jedrskega orožja, Slovenija se ji je leta 1998 pridružila, a nato ostala brez mnenja. Ali pa ob podpori ameriški vojni v Iraku in slepi veri v »neizpodbitne dokaze« o iraškem orožju za množično uničevanje. In nenazadnje pri taktiziranju v zvezi z Mednarodnim kazenskih sodiščem (ICC), ki so ga ZDA od samega začetka spodkopavale, zaničevale. Umestitev v zahodni svet ne pomeni, da se vedno skriješ v varno zavetje odločitev drugih.

Zunanjo politko je smiselno redefinirati, čeprav gre za področje, kjer se, bolj kot kjerkoli, pričakuje in ceni kontinuiteta. Nenehno spreminjanje zunanjepolitične smeri ni dobrodošla stvar, državi jemlje verodostojnost.