Ko veselje do šole odplakne razdalja, ne virus

Dva meseca otroci niso bili v vrtcu, 18. maj bo kot 1. september. Si predstavljate, da bi otroka takrat sprejela zamaskirana vzgojiteljica? In točno tako bo. Morda se kakšen otrok vzgojiteljice že brez maske ne bi prav dobro spomnil, zdaj jo bo moral prepoznati po očeh.

Vzgojiteljice bodo nosile masko le pri prevzemu otrok, učiteljice ves čas. Otroci bodo v šolo vstopali posamično, nobenega prijateljskega prerivanja ne bo. Kot vojaki. Po šoli bodo talne označbe, hodili bodo po koridorjih, v razredih bo pol manj sošolk in sošolcev. Pokazalo se bo, koliko učiteljice otroke res poznajo, saj so jim priporočili, naj prijateljčke določijo v iste skupine. Še največja prijatelja si ne bosta smela ničesar posojati. Si pozabil ravnilo? Tvoj problem.

Vsak bo sedel v svoji klopi, kjer bo preživel ves dan, tudi med odmori naj učilnice ne bi zapuščali. Malico, vsaka porcija bo zavita posebej, bodo pojedli v razredu. Potem ko si bodo mizo razkužili, seveda. Pred in po hranjenju, po kihanju, kašljanju si bodo umivali roke. Za obisk stranišča bo poseben režim, mogoče je bolje, da otroka sploh ne pritisne …

Umivanja rok, razkuževanja površin in kljuk bo toliko, da ni jasno, koliko bo ostalo časa za učenje. Če je to sploh smisel šole v teh časih – zdi se, da gre bolj za zamaskirano varstvo. Na najpomembnejši vidik šole in vrtca pa so pripravljavci priporočil pozabili. Da smo ljudje socialna bitja in da so otroci tudi ljudje. Z vsemi potrebami po bližini, varnosti in ljubezni.

Komu ali čemu so taka priporočila namenjena, če sama ministrica pravi, da je treba biti življenjski in da bodo ravnatelji znali presoditi. Bodo presojali, kdaj priporočila upoštevati, kdaj pa bodo učitelji lahko življenjski? Zakaj niso pristojni preprosto napisali življenjskih priporočil? Sploh če upoštevamo, da se bodo ti isti učenci, ki se bodo med poukom držali stran drug od drugega, morda še isti dan družili na igrišču, kar se dogaja že zdaj. In se bo v nakupovalnem centru lahko srečala celotna šola od 1. do 9. razreda, ne morejo pa se srečati v šoli, kamor sodijo.

Kdo so bili pedagogi in psihologi, ki so sodelovali pri pripravi priporočil, če so sploh, ni znano. Vse pripravljavce smernic pa bi bilo nujno za nekaj dni poslati v vrtce in šole, kjer naj pokažejo, kako upoštevati priporočila. Tudi tega, da naj ne prenašajo lastne tesnobe na otroke.

Nihče ne zmanjšuje pomena virusa. Odpiranje vrtcev in šol gotovo ni lahka naloga. Preložiti odgovornost na učiteljice in vzgojiteljice, da bodo otroke, ki se dva meseca niso videli in se imajo radi, držale narazen, pa je milo rečeno bolno. In ni pošteno ne do učiteljic ne do otrok. Mnogi med njimi nočejo v šolo. Ker vedo, kaj jih čaka. Že to, da so jim šolo priskutili, je ogromna škoda. Kakšne posledice bo vse to imelo za njihov psihološki razvoj, pa bodo povedali pristojni. Upam, da ne isti, ki so pisali priporočila.