Kjer je življenje, je tudi upanje

Protestniki v balkanskih državicah so šli na ulice, ker so do grla siti krivice, niso pa se niti ideološko niti organizacijsko povezali z drugimi protestniki v regiji. V Srbiji, Črni gori, BiH in Albaniji je proteste ugrabila opozicija, ki jih je zlorabila v boju za oblast. To ni edini vzrok, da je balkanska pomlad umrla že pred porodom. Protesti nezadovoljnih in frustriranih množic na čelu z opozicijo, ki ni ponudila izvirnih rešitev, niso naleteli na pričakovano in za preboj nujno podporo Zahoda. Ta stavi na stabilnost, tudi za ceno nespoštovanja evropskih načel, vrednot in standardov.

To je boljši razplet, kot da bi Balkan postal prizorišče arabskega somraka. V polpretekli zgodovini je imela pomlad bolj ali manj pozitiven predznak. Arabska je prinesla več milijonov pobitih in razseljenih, Islamsko državo, terorizem in begunske poti, po katerih se obupanci poskušajo prebiti na Zahod. Tam je bila pot v pomlad tudi tlakovana. Balkan še ni zacelil vojnih ran. Na njegovo srečo nima arabske nafte.

V regiji bi oblastniki najraje videli, da bi ljudje molčali. Navsezadnje si morajo razbijati glave z velikimi državnimi in nacionalnimi interesi, ki so pomembnejši kot majhne zgodbe navadnih smrtnikov in življenje samo. Protesti spominjajo prej na pisane revolucije in poskuse nenasilne spremembe oblasti kot na balkansko pomlad. Čeprav si države v regiji niso podobne kot jajce jajcu, jim je skupno, da je večina državljanov izolirana od avtoritarnih režimov in politične elite. Če bi poziciji identična opozicija prevzela oblast, ne bi odpravila vzrokov za nezadovoljstvo ljudi v regiji.

Sprehodi v Srbiji niso bili uspešni, opozicijski šotor v bližini kabineta predsednika Aleksandra Vučića pa vzdržuje mrtvi tek. Cilj opozicije je rušitev Vučića, ki je prvič prisiljen odgovarjati na njene poteze, ne pade pa mu niti na kraj pameti, da bi izpolnil njene zahteve. Tudi če bi ji uspelo zamenjati Vučića, ljudem ne zagotavlja alternative. Še najverjetneje je, da se bodo s klientelizmom prepojeni naprednjaki, ki se gnetejo v majhni luži, polni krokodilov, prej ali slej zrušili sami.

Črnogorska opozicija v dveh letih protestov ni ogrozila tridesetletne vladavine predsednika Mila Đukanovića. Takšen razplet se obeta tudi protestom, ki so jih zaradi finančne afere pripravile organizacije civilne družbe. Tudi zaradi proruske in prosrbske opozicije, ki je prevzela njihovo krmilo. Demokratsko fronto so obglavili z obsodbo njunih voditeljev zaradi terorizma in sodelovanja v organizaciji poskusa državnega udara, Đukanović pa se sklicuje na alzheimerja.

V Republiki Srbski, kjer je gibanje Pravica za Davida preraslo v politični upor, se je režim zatekel v represijo. Ta recept je deloval tudi v Federaciji BiH. Industrijsko obubožana država z eno najvišjih stopenj brezposelnosti v Evropi, ki se spopada z neskončno tranzicijo, še vedno odkriva nova množična grobišča, njeni voditelji pa nimajo dovolj politične volje za reformo zapletenega političnega sistema.

Tirana bi rada odprla pristopna pogajanja z EU, čeprav politična elita ni sposobna vzpostaviti dialoga niti v lastnih vrstah. Kultura kompromisa ni bila nikoli tipična za Albanijo. To dokazujejo tudi nasilni protesti, ljudje pa zaradi dolgotrajne politične krize in nezaupanja v državo iščejo svojo prihodnost drugje.

Ključni problemi vseh držav so vladavina prava, korupcija in organizirani kriminal. Posledično mladi izobraženi kadri in celotne družine bežijo z Balkana. Kritična množica, potrebna za spremembe, povsod izginja, balkanski eksodus pa občutijo v Evropi, ZDA in Kanadi. V temelju je upanje, kot ga opisuje sveto pismo, povezano z življenjem. Lahko bi rekli, da tam, kjer je življenje, je tudi upanje. To niso najboljši obeti za Balkan, kjer je vsak dan vse manj življenja.