Kikirikanje

Zgolj z nekaj zgodovinskega spomina se ni težko prestaviti v čas pred slovensko osamosvojitvijo, ko je bila meja med Jugoslavijo in Italijo varovana še z vojsko ter tu in tam strašljivo zastražena. Z malo manj zgodovinskega spomina se lahko spomnimo časa pred našim vstopom v EU in še posebno v schengensko območje, ko je bil nadzor na meji še vedno okrepljen. Ne glede na prisotnost varnostnih sil v različnih obdobjih ni nič prekinilo migracijskega toka, nezakonitih prehodov in tihotapljenja različnih dobrin.



Uvajanje mešanih slovensko-italijanskih policijskih patrulj ni spektakularna novost. Je prej diplomatski odziv na populistično kikirikanje, s katerim je zelo preprosto pridobivati cenene politične točke. Poleg tega bodo patrulje nadzor izvajale do konca septembra, kot bi bila nesreča tretjega sveta, ki poganja migracije, odvisna od poletne turistične sezone pravljičnega in svobodnega Zahoda.

Slovenska policija je od italijanskih kolegov v prvem polletju sprejela 126 ljudi, ki očitno niso imeli pravice do vstopa v sosednjo državo. Težko bi torej govorili o nepreglednih množicah, ki prek Balkana in Slovenije pritiskajo na Italijo. Vsaj v tem trenutku ne. Če že, bi morale biti mešane patrulje dodatno zagotovilo za varovanje lastnine tistih, ki jih neposredno ob migracijskih tokovih prehodi prišlekov vendarle motijo. Še največ bi naredili z resnejšim raziskovanjem in kaznovanjem tihotapcev, ki za zaslužek spodbujajo tujo nesrečo.

Je pa vse skupaj seveda dovolj za kikirikanje in celo grožnjo s ponovno postavitvijo ograje ali/in zidu, s čimer ogrožamo temelje svobodne Evrope že v simboličnem smislu. Nedolgo tega smo namreč skupaj peli Odo radosti med obema Goricama, podrli mejo in postavili Trg Evrope. Prav tam bi torej nekateri postavljali bodečo žico v neodgovorni nevednosti, da žica veliko bolj škoduje ljudem ob njej, drugi pa jo bodo z resnim namenom vsekakor hitro prestopili. Ne glede na všečno perje petelini kikirikajo tudi – na kupu gnoja.