Kako se spopasti s krizo naše generacije

Kriza, ki jo zdravstvu, gospodarstvu in družbam številnih držav prinaša pandemija koronavirusa, bo izziv za generacijo, uspeh rešitev pa bo ocenjevala zgodovina. Tako kot je zadnja finančna recesija še več let vplivala na politično ozračje prizadetih držav, tudi morilski virus nikakor ni samo zdravstveno vprašanje.

Kitajska je svojo krizo rešila skladno s svojim enopartijskim sistemom ter strogim nadzorom nad mediji in javnostjo, tudi gospodarska škoda bo poravnana kolektivno. V državah z uveljavljeno tradicijo različnih mnenj si česa takšnega ni mogoče predstavljati, zgodovina pa bo vendarle brez milosti ocenjevala tudi njihove rešitve. Tako kot med finančno krizo iz leta 2008 in evrsko dolžniško, ki ji je sledila, se tudi zdaj večina zahodnih ekonomistov strinja glede nujnosti hitrega in velikopoteznega ukrepanja, spet pa se prepirajo, kje na točki med keynesijanstvom in ordoliberalizmom naj se na koncu ustavi nihalo.

ZDA dodajajo še nujnost takojšnjega gašenja socialnega požara, z že sprejetimi in napovedanimi ukrepi se republikanski predsednik Donald Trump pomika vse bliže k tistemu, kar je Milton Friedman imenoval helikopterski denar. Izraz je seveda fiktiven, saj bi metanje denarja iz zraka za reševanje hudih stisk prebivalstva, ki ne more več normalno delati in služiti, povzročilo grozovit kaos. Helikopterski denar pa je vendarle dobra prispodoba velikopoteznosti, s katero Bela hiša poskuša reševati vse večje stiske prebivalstva in gospodarstva zaradi radikalnega izpada dela in zaslužka. Republikanski prvak Donald Trump se vidi kot vojni predsednik, demokrati pa bi kvečjemu podarjali več, ne manj.

Če bodo v kongresu prevladali sedanji predlogi, bo vsak Američan z letnimi bruto dohodki, nižjimi od 75.000 dolarjev, prejel 1200 dolarjev enkratne pomoči zaradi epidemije koronavirusa, vsak ameriški otrok petsto dolarjev, nekoliko nižje vsote naj bi prejeli tisti z dohodkom do 99.000 dolarjev. Državljane bi lahko podprli tudi z nižanjem davkov, a v Washingtonu presojajo, da bi to v sedanji krizi zahtevalo preveč časa. Njihovo mrzličnost je lahko razumeti. V ZDA so naslanjanje na delo kot steber socialnih, zdravstvenih in drugih pravic vedno razumeli kot prednost v primerjavi z družbami, ki z visokimi socialnimi dajatvami omogočajo sistemske zlorabe, ob zamrznitvi večine običajnih dejavnosti pa ljudje potrebujejo nekonvencionalno pomoč.

Evropske države z razvitimi socialnimi sistemi večine takšnih prijemov ne potrebujejo, morda bi morale razmisliti o pomoči samozaposlenim. Nihče pa ne bo mogel pomagati svojemu prebivalstvu, če bo kriza na kolena spravila gospodarstva, zato tudi Clemens Fuest z münchenskega inštituta Ifo govori o kompleksni gospodarski krizi, katere dimenzije mnogi še vedno podcenjujejo. Šok ponudbi in povpraševanju grozi z resnimi finančnimi motnjami za gospodarstvo ter morda celo z vrnitvijo dolžniške krize v evrski prostor, in nemški ekonomist priporoča hitro akcijo.

Nemško gospodarstvo dodatno prizadeva radikalno zmanjševanje kitajskega avtomobilskega trga v preteklih mesecih, na drugi strani Atlantskega oceana pa predsednik Trump obljublja, da se bo gospodarstvo po končanju zdravstvene krize hitro vrnilo na staro raven. Da se medtem ne bi zrušilo, skupaj s kongresniki iz svoje republikanske stranke predlaga bilijon dolarjev (tisoč milijard) vredno pomoč. Del tega denarja bi bil namenjen nepovratni pomoči manjšim podjetjem pod pogojem, da bodo denar porabili za plačevanje svojih delavcev in najemnin, ne za odkupe delnic ali menedžerske plače, velikim podjetjem pa bi ameriška vlada ponudila ugodna posojila. V Washingtonu poudarjajo, da ne gre za klasično reševanje pred stečaji, saj letalske družbe, hotelske verige, ladje križarke in vsi drugi, ki so tik pred potopitvijo, niso krivi za svoje težave.

V eni od zibelk liberalnega kapitalizma pa se nekateri že bojijo prevelikih odmerkov državnega zdravila za bolezen covid-19. Po teh razumevanjih bi bila boljša pot posojila v organizaciji centralne banke podjetjem, ki so bila pred krizo solventna, strinjali pa bi se tudi s podporo Federal Reserve trgu podjetniških vrednostnih papirjev. Govorijo celo o moralni dolžnosti po dolgem obdobju nizkih obrestnih mer, ki je povečalo zadolženost podjetij, po koncu krize pa priporočajo vrnitev k normalnejši denarni politiki. Zagovorniki takšnih rešitev menijo, da bi tako lažje ločili gospodarsko zrnje od plev.

Drugi ne verjamejo, da je zdaj čas za takšna presojanja. Avtor knjige Preveliki za propad Andrew Ross Sorkin v časopisu New York Times predlaga, naj vlada vsakemu velikemu ali majhnemu podjetju ter tudi samozaposlenim omogoči brezobrestna posojila za čas trajanja krize, a pod pogojem, da še naprej zaposlujejo devetdeset odstotkov svojih zaposlenih, in to z enakimi plačami kot pred krizo. To naj bi preprečilo eksplozijo brezposelnosti, država pa ne bi bila razsodnica nad zmagovalci in poraženci v gospodarstvu. Cena tega predloga bi bila še precej višja od drugih, o katerih se te dni govori v ameriški javnosti, a Sorkin spominja tudi na visoko politično ceno reševanja bank ter velikih podjetij med zadnjo finančno krizo, medtem ko so se morali ljudje sami spopadati s svojimi dolgovi in izgubo služb.

Prvi pogoj za premagovanje sedanje zdravstvene krize pa je seveda zagotovitev njenega konca in skrb za to, da se ne bi še kdaj ponovila. Najbrž bi se morala resno zamisliti vsaka država, ki ob njenem izbruhu ni imela dovolj testov in mask ali pa jih celo še vedno nima. Med te sodijo tudi ZDA, a je vsaj glede predsednika Trumpa težko verjeti, da bo po koncu krize dovolil nadaljevanje odvisnosti od Kitajske pri proizvodnji zdravil in medicinske opreme, najbrž pa tudi ne od številnih drugih industrij. A seveda le, če mu kriza ne bo uničila možnosti na ponovno izvolitev.