Kako naj rečem: »Ne!«

Gospod Ciril – je v desetem desetletju svojega življenja – je po novem moj najstarejši prijatelj. Spoznala sva se, ko je ob nedeljah na Cankarjevem nabrežju trgoval s starimi knjigami. Ponujal je zanimivo robo, vedno je zraven dodal kakšno anekdoto. Če je ocenil, da me ponujena knjiga niti ne zanima, je ceno spustil. Hkrati pa je pričakoval, da bova še kakšno rekla o trenutni situaciji in si izmenjala ocene o političnih perspektivah.

Gospod Ciril kot nekdanji gospodarstvenik v državnem sektorju in pozneje trgovec z antikvitetami razume, da imajo stranke do blaga, ki ga ponuja, različen čustveni odnos. O meni, denimo, je vedel, da me knjige sicer zanimajo, a spet ne tako zelo, da bi se postavil na glavo. Z zbiralci je trši pogajalec kot z zijali. Kot ekonomist razume, da je cena odvisna od povpraševanja, ki je okuženo z zbiralsko vnemo, in ponudbe, pri kateri ima to prednost, da je morda edini na svetu, ki lahko stranki ponudi natanko tisto, kar si ta peklensko želi.

In tako je gospod Ciril zavohal, da me zanimajo stari časopisi. Če je bil pri knjigah vedno popustljiv, so se mu oči ob vprašanju, ali ima kak star časnik, bojevito zasvetile. In je od nekod privlekel Marburger Zeitung, natisnjen 27. aprila 1941, na naslovnici pa Adolf Hitler objema deklico. Kako naj rečem: »Ne!« Naslednjič je na dan privlekel zadnjo številko časnika Slovenec, natisnjeno maja 1945. V dostojni starosti je svojo nedeljsko trgovsko dejavnost opustil, za stare stranke pa je vendarle pripravljen odpreti leseno skrinjo, v kateri hrani papirnate zaklade. Recimo izvode Jutra iz časa, ko je mali Peterček postal kralj Peter II., izvode Slovenskega naroda, ki poročajo, da je Benito Mussolini slovenskemu narodu podaril ustavo, izvode Slovenskega poročevalca, ki slavijo Tita, ter izvode Dela, ki poročajo o vojni. Moj najstarejši prijatelj Ciril ve, da razumem, kaj hrani v skrinji. Hrani zaustavljeni čas.

Kako naj trgovcu z ustavljenim časom rečem: »Ne!«