Kaj pa reforme?

Šarčeva vlada (tudi) pri sestavi letošnjega proračuna s pridom izkorišča dejstvo, da mandat začenja v času, ko Slovenija še kar jaha na valu konjunkture, ki za zdaj polni državno blagajno z zgodovinsko obilnimi davčnimi prilivi. Rebalans za letošnje leto, ki predvideva za kar 700 milijonov evrov višjo državno porabo od lanske – in s tem teši politične apetite v petih strankah koalicije in pridruženi Levici –, bo tako gotovo dobil podporo v parlamentu, opozicija pa bo, kot je že običaj, imela pri njegovem sprejemanju le postransko vlogo demokratične kulise.



Manj ugodna plat te vladne proračunske idile je seveda dejstvo, da rast v Nemčiji in drugod po Evropi že močno plahni, posledice tega ohlajanja pa bomo še letos lahko krepko občutili tudi pri nas. Prav lahko se zgodi, da bo sedanji, preveč optimistično zasnovan rebalans treba že jeseni popraviti in ga prilagoditi novi realnosti. Še precej bolj nerodno je, da vlada zdaj, na začetku mandata in v ugodnih razmerah ne razmišlja strateško ter postavlja na stran nekatere nujne reforme, ki nas čakajo zaradi že dolgo znanih posledic demografskih sprememb.

Davčna reforma na eni strani ter pokojninska, zdravstvena reforma in reforma dolgotrajne oskrbe na drugi so pač del iste javnofinančne vezne posode. Nepričakovano visok davčni priliv in visoka stopnja zaposlenosti, ki zadnje leto ali dve polnita naše javne blagajne, ne smeta biti vzrok za neukrepanje pri reformah, ki bodo v primeru nove recesije še toliko bolj nujne.
Slabo bi bilo, če bi nas šele morebitni gospodarski zastoj – za zdaj k sreči ni na obzorju – prisilil k ukrepanju. Vsaj to bolečo lekcijo iz preteklosti bi vsakokratna slovenska vladajoča politika že morala pripoznati kot svojo nujno prednostno nalogo.