Kaj pa, če bi se vozili panoramsko nad cestami?

V več mestih južne Amerike, vseh zelo geografsko razgibanih, gondolske žičnice postajajo osnova javnega prevoza. V primerljivo velikih evropskih mestih je to vlogo že zdavnaj prevzela podzemna železnica, ki pa je že marsikje premalo razvejana. Gradnja novih prog je izjemno zahteven in drag projekt, tudi zaradi pozidave. Iz zagate pomagajo sodobni tramvaji, ki se jim zdaj reče mestna železnica.

V mestih južne Amerike so bili vedno nagnjeni k cenejšim rešitvam, brez tirov. Prometne zagate so tako, med drugim, reševali z avtobusi na posebej zanje dodeljenih progah in z električnim napajanjem. Kot tramvaj, le na gumah. Tudi gondolske žičnice so cenejše od mestne železnice, poleg tega jih ni treba umeščati v že tako prenatrpane ceste, ki jih na vsaki strani omejujejo strmine in stavbe na terasah.

Tudi če je hitrost gondole omejena na 25 kilometrov na uro, je potnik na cilju hitreje kot z avtom ali avtobusom, ki se ujame v gnečo, poleg tega pa mora do cilja po številnih ovinkih. Lasten avto je treba na cilju še nekje parkirati, strošek časa za iskanje parkirnega prostora in parkirnina pa zlahka presežeta ceno vožnje z gondolo.

V Evropi imamo tudi številne gondole. V Barceloni je panoramska in pelje do gradu, v Sarajevu nova vzpenjača vozi na Trebević, v Mariboru na Pohorje, žičnica z odprtimi sedeži pa vozi tudi na Veliko Planino. Pri nas žičnice pač bolj povezujemo s smučanjem kot čim drugim, nekatere za poletje celo ustavijo. Cene takšnih prevozov so turistične, skratka, višje, kot bi bile primerne za vsakodnevno vožnjo v službo in nazaj. Čisto vse so tudi namenjene prevozu na vzpetine, kamor vlak ne more, celo ljubljanska vzpenjača.

Proizvajalci opreme pa so v glavnem evropski, v La Pazu so sistem postavili Avstrijci, v Sarajevu Italijani. Bolj razgibane alpske države imajo pač več izkušenj s premagovanjem višinskih razlik. Ljubljana mogoče res ni dovolj razgibana za klasične kabinske žičnice, mogoče pa je to priložnost za demonstracijski projekt bolj ravninskega sistema s progo prek Rožnika in gradu, pa s povezavo na javni promet, postaje Biciklja in železnico. Gotovo bi se našlo tudi kaj slovenskega znanja za to. Celje bi tudi lahko imelo progo podaljšano na grad in še kakšen hrib, v Mariboru bi podaljšali progo s Pohorja. Mogoče pa kdaj, pravijo.

Turistov je v Sloveniji vsako leto več. Za uporabo panoramskih žičnic se ni treba bati, obisk se povsod povečuje, celo v kabinah ljubljanske vzpenjače, ki sploh ni poceni, se gnete čedalje več ljudi. Težava je le, da bi kdo gotovo ugotovil, da gondole in žice kazijo podobo mesta s tega ali onega konca. A tudi pri tem imajo žičnice prednost. Prestaviti ali odstraniti, celo uničiti jih je preprosteje kot železnico. To dobro vedo v Sarajevu.