Kaj ne gre za dan veselja?

Pisatelj Vinko Möderndorfer je pred časom hrabro obudil skoraj pozabljeni govorniški žanr, katerega gabariti so zamejeni preprosto: prizorišče je Gallusova dvorana Cankarjevega doma, dogodek je tradicionalni resnobnocukreno intonirani ritual podeljevanja najvišjih državnih nagrad za umetnost. Minutaža je sicer skromna, izziv pa je vendarle lep: oblasti – v prvi vrsti ob lavreatih sedijo predsednik države, vlade, parlamenta in kulturni minister, letos pač tisti, ki resor vodi začasno – in javnosti na kulturni praznik pred kamerami povedati, kaj je z družbo in njenim odnosom do kulture in umetnosti narobe.

Ko je predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada zadeve zastavil prvič, je bilo presenečenje izjemno, lansko leto, ko je urbi et orbi povedal, da slovenska umetnost umira in da kultura s slovenskimi politiki nima sreče, češ da nikogar zares ne zanima, ker ni dovolj tržno uspešna, je tudi sprožil kup govoric. Le kdo ne bi imel česa povedati na iztočnico, ki pravi, da »živimo v družbi, ki bolj ceni tiste, ki prodajajo, kot tiste, ki ustvarjajo«!

Letos je Möderndorfer nadaljeval v podobnem tonu, a učinkovitost njegovega sporočila ni imela podobne ostrine, kot prejšnji dve leti. Obračajoč se na nagrajence je navrgel, da država bolj ceni orožje kot njih, ki ustvarjajo umetnost, in svoje besede  o Sloveniji, ki jo vse bolj prežema militantna miselnost, podprl s premierovo izjavo o članstvu v Natovem klubu, ki ne prinaša le koristi, ampak tudi dolžnosti, potem pa je za izračun tistega, česar obljubljenega in potrebnega oblasti niso dale kulturi, kot mersko enoto uporabil osemkolesnike.

Parkiranje osemkolesne železnine na prostoru, kjer naj bi se dičila nova narodna in univerzitetna knjižnica, je slišati kot odličen komentar brezbrižne zdajšnjosti, a predsednik vlade se je v prvem odzivu lahko obregnil ob rahle Möderndorferjeve netočnosti. Sporočil mu je, da slovenska kultura pravzaprav ni tako na psu, kot bi dal misliti njegov slavnostni govor: »V resnici dajemo za obrambo domovine 1,0 % BDP, za kulturo pa bo v novem rebalansu namenjeno 32 milijonov več, skupaj 1,9 % proračuna, največ po letu 2012.«

Möderndorferjevo retorično vprašanje v imenu umetnikov, kulturnikov, šolnikov, znanstvenikov in upokojencev, kakšne dolžnosti imaš, če hočeš ostati v klubu kulturnih, je predsednika vlade spodbudilo, da je govorniku namenil celo nekakšno ad hoc lekcijo v državljanskem pouku: »Dodati moram še, da primerjanje kulture z oklepniki ni na mestu, saj mora zlasti kulturnik v prvi vrsti spoštovati delo drugih, zlasti tistih, ki bodo morda nekoč dali svoja življenja za svojo domovino. Tudi to bi bilo kulturno.« Se je mogoče strinjati z obema? Kaj bi to lahko pomenilo?

Möderndorferjev govor, bodi zabeležen ta kuriozum, sta poslušala dva neministra za kulturo, eden nekdanji, eden njegov nadomeščajoči. Zdajšnje težave tiste koalicijske stranke, ki ji pripada kulturni resor, ob izbiranju novega ministra za kulturo in njegovih oprod so simptom temne plati slovenske strankokracije, ministra tako rekoč z lučjo pri belem dnevu iščejo strankarski aparatčiki, a ga očitno ne najdejo.

To dejstvo največ pove o tem, kako neznansko sfiženi so v tej državi različni sistemi, tudi kulturni. In tudi zato ni smiselno pričakovati, da bi kdo od formalno vpletenih pomislil na to, da je predvečer kulturnega praznika velik dan za nagrajence, za ljudi, ki bi radi velik uspeh proslavili prešerno, morda z gracilno spektakelskostjo, nikakor pa ne čemerno. Saj vemo, vsakršni problemi kulturnega pogona bodo tudi po prazniku isti, izvoljeni in izbrani bi kamen modrosti, ki bi jim prišepnil, kako odpomoči stanju, v katerem so na eni strani neškodljivi državni ljubimci v javnih kulturnih zavodih, ki jim gre iz proračuna levji delež kulturnih denarjev, na drugi pa revni samozaposleni, o katerih statistika poroča, da jih okrog tretjina živi pod pragom revščine, lahko poiskali na katerikoli koli drug datum, le na sedmi februar ne. Kje je, skratka, lokalni mesija, ki bi pred kulturnim praznikom vabil edinole k veselju nad nagradami in nagrajenci in bi naredil, da bi reve in težave tukajšnje kulture pozabili vsaj za en dan, praznični dan?