Kaj je Slovenec brez zavisti

Zaključek športne kariere Roberta Kranjca, izjemnega letalca dolgih poletov čez dvesto metrov, to mejo je preskočil več kot dvestokrat, postavlja vprašanje, kdo so junaki Slovencev. Ni jih težko našteti: košarkarja Luka Dončić in Goran Dragić, smučarki Tina Maze in Ilka Štuhec, hokejist Anže Kopitar in nogometaš Jan Oblak.

Najprej odgovor na vprašanje, zakaj so našteti zgolj športniki. Zakaj nimata, denimo, svetovno priznani znanstvenik Jure Leskovec ali filozof mednarodnega slovesa Slavoj Žižek podobnega statusa v družbi, zaradi katerega bi se Slovenci želeli poistovetiti z njima? Uspeh športnikov je viden in otipljiv. Če na primer nekdo napiše etimološki slovar, mu vodstvo pristojne ustanove pripravi slovesnost in potem avtor in dosežek kmalu utoneta v pozabo. Nihče nima slabe vesti, saj je vendar vsakdo opravil svojo dolžnost, na koncu sta bila za udeležence slovesnosti še hladen narezek in penina. Drugi vzrok, zakaj so za Slovence junaki lahko le športniki, je identifikacija, saj »kdor ne skače, ni Slovenc«. S tem pokažemo, da smo mi (!) boljši od drugih.



A pomanjkanje junakov z drugih področij življenja nam pravzaprav pokaže, s kom se v resnici identificiramo: Slovenci se identificiramo s Slovenijo (s Triglavom, Piranom, Bledom), ne z uspešnimi Slovenci (ti so nam vendar sumljivi!). To veliko pove o tem, kakšna družba smo. Ker nas je dva milijona, nam ta sploščen in razmeroma majhen svet onemogoča vertikalno ureditev družbe. Vertikala zahteva spoštovanje, mi pa smo vsi enaki med seboj, kot družba bratov in sester, ki jo poganjata ljubosumje in zavist. Ko Slovenec gleda drugega Slovenca, ki je uspešen, vidi v njem zgolj to, koliko slabši je on sam, ne pa priložnosti in motivacije, da bi bil tudi sam uspešen, tako kot je uspešen nekdo poleg njega. To so te sile ljubosumja in zavisti, ki vlečejo navzdol tiste, ki izstopajo, ki jim ne dovolijo, da bi pogledali iz povprečja. Slovenija je zato danes družba skromnosti, nevsiljivosti, vsote neizstopajočih posameznikov, ki imajo slabo mnenje o vsakomur, ki izstopa. Ki je drugačen od sivega povprečja.

Zakaj ne maramo bogatih in uspešnih?

Od naštetih športnikov, ki so naši heroji, je treba pogledati še njihovo finančno uspešnost: Robert Kranjec je lani dejal, da brez službe v policiji ne ve, kako bi preživel. Tudi Tina Maze in Ilka Štuhec v prvih letih smučarske kariere nista izstopali z vrtoglavimi zaslužki. Torej smo si spet podobni. S košarkarji in nogometaši je, kar se prihodkov tiče, bistveno drugače, tako zelo drugače, da teh zneskov ne razumemo in nas zato ne morejo motiti. Ker so daleč stran od nas, jim tega ne zamerimo. Za prestop Jana Oblaka je nogometni klub Atletico Madrid plačal 16 milijonov evrov; ko bo naslednjič prestopil, bo novi klub zanj gotovo moral plačati več kot sto milijonov – znesek, o katerem se le redkim bralcem te kolumne sanja, kaj sploh pomeni. Avtorju se ne. A ker je Oblak, tako kot Dončić, Dragić ali Kopitar daleč od oči, ni razloga za zavist.



A zakaj Slovenci nimamo zvezdnikov, kakršen je na Hrvaškem uspešni in premožni avtomobilski podjetnik Mate Rimac ali v Avstriji podjetnik, vlagatelj v medije, nepremičnine in trgovino Rene Benko? Pred vojno je bil to nedvomno Rado Hribar, pomemben podjetnik in bančnik ter del evropske poslovne elite, njegovo zgodbo in tragično smrt je literarno popisal Drago Jančar v s kresnikom nagrajenim romanom To noč sem jo videl. V istem obdobju je bil zvezdnik Josip Benko, najpomembnejši gospodarstvenik v Prekmurju med obema vojnama. Iz njegove tovarne je nastala Pomurka mesna industrija. Pa baron Anton Codelli, izumitelj in pionir avtomobilizma na Slovenskem. Pred dvema stoletjema je imel status zvezdnika gotovo Žiga Zois, bogati mecen in podjetnik. Prav tako tudi Ivan Hribar, ljubljanski župan in bančnik.

Današnja slovenska družba oprosti vse napake, vse grehe, vse zablode, le nečesa ne oprosti: da je nekdo uspešen in bogat. Zato poslovnež, podjetnik, inovator v Sloveniji ne more biti zvezda. Uspešni in bogati niso naši, kajti mi smo revni in skromni, je prevladujoča slovenska miselnost, ki bogastvo posameznika enači s krajo in korupcijo. A s tem kažemo predvsem nerazumevanje kapitalizma – trditev, da od plače pač že ni mogel obogateti, kaže natanko to. Slovenci zato ne sanjajo o tem, da bi bili uspešni, da bi imeli svoje podjetje, da bi ustvarili nekaj velikega in koristnega. Za Slovence je definicija dobrega življenja imeti hišo, pridne otroke, dober avtomobil, vikend z vrtom in dvakrat na leto počitnice – vse to je zunanja manifestacija pridnega Slovenca in teh statusnih simbolov nihče (pretirano) ne zavida.

 

V družbi, kjer vsakdo gleda drugemu v lonec, izgine zagon po ustvarjalnosti in razvoju, saj se mora tisti, ki želi preživeti, prilagoditi. V človeški naravi je, da na neki točki znatnega materialnega premoženja pridobivanje in povečevanje premoženja za posameznika ni več glavni motiv, ampak želi v družbi doseči priznanje, spoštovanje in ugled za tisto, kar je leta ustvarjal. Denar je manjša motivacija, kot je priznanje okolice. Ta je v zahodnem svetu eden glavnih motivov za dobrodelnost bogatašev: priznanje družbe in spoštovanje si pridobijo, ko razdeljujejo svoje premoženje.



Mlad in inteligenten človek v takem okolju zavisti in uravnilovke kmalu spozna, da ni vredno svoje energije, časa in talentov vlagati v razvoj kariere, inovativnost, samoiniciativnost. Svojo energijo zato raje usmeri drugam, v prosti čas. Ne bo se trudil za napredovanje v službi, saj bo raje imel proste popoldneve in konce tedna.

Slovenija se je v manj kot treh desetletjih razvila v družbo neiskrene skromnosti in nezdrave egalitarnosti. Dokler bomo živeli v tej samoprevari, da je vrednota biti neviden, bomo tudi svojim otrokom psihološko prepovedovali, da bi bili uspešni. Si res želimo, da bo našim otrokom bolje kot nam le, če bodo zadeli sedmico na lotu ali če bodo imeli močnega in vplivnega političnega botra?