Jezik naš vsakdanji

Uslužbenec notranjega ministrstva Borut Jakopin je nedopustno tvitnil. S svojim tvitom je domala prekosil vse dosedanje dosežke slovenske tviteraške scene, ki naj bi imeli več »bralcev« kot časopisi. Zato so tviti priljubljeno sredstvo za komuniciranje zlasti politikov po vsem svetu: pred svetom lahko vsak hip razgalijo svoj pogled na – svet in si na kar najlažji način, z zmerjanjem, žaljenjem in poniževanjem, nabirajo točke. To počnejo ob petkih in svetkih, to počnejo politiki, ministri, zdravniki, direktorji … Eni zato pristanejo na sodišču, drugi se opravičijo in opravičeno jim je, tretji se opravičijo in odletijo – spomnimo se primera Janeza Lavreta, direktorja slovenjgraške bolnišnice in koronatvita o ventilatorjih -, četrti se ne opravičijo in še naprej ostanejo visoki javni uslužbenci.

Kot denimo Borut Jakopin, ki je v svojem tvitu povedal, kaj si misli o kolegih uslužbencih Centra za socialno delo iz Nove Gorice, ki so posredovali v nesrečni zgodbi o utopljenem dečku v Soči. Jakopin se je »spozabil« popoldne, kot državljan Jakopin. Ker ima kot delavec na ministrstvu v prostem času pravico povedati, kaj si misli o tem in onem, po presoji MNZ ni kršil kodeksa. Kot da smo dopoldne, v službi, lahko kriminalisti, popoldne pa – kriminalci.

Jakopin na MNZ ni prišel s to oblastjo, ki pregovorno rada tvita. Se je pa z njo dobro poistovetil. Ali bi si drznil tvitniti, kar je tvitnil, če bi naš državni vrh kdaj obsodil »sproščanje« in pljuvanje po tviterju? Bi se spozabil tudi v primeru, da oblast ne bi negovala tvitanja in tviti ne bi bili njeno mo(go)čno orodje? Nič drugače ni z - retviti. So le podpora izvirnim tvitom, retviteraši, tisti, ki jih poobjavljajo in širijo po svojih kanalih, pa v bistvu delijo mnenje tviterašev.

Pravijo, da je človek to, kar tvita. Raven javnega komuniciranja je pri nas padla kar najgloblje. Na protestih pozivamo k smrti, v hramu demokracije se žalimo, tvitamo nizko, podlo in marsikdaj umazano. Ali to pomeni, da je tudi država, v kateri protestiramo, tvitamo, živimo in se borimo, umazana in njeni ljudje podli? V resnici nihče ne želi biti podel in živeti v umazaniji.