Javno dobro, ki ni več brezplačno

Odločitev o pobiranju vstopnine na edinem zunanjem otroškem igrišču v strogem središču »najlepšega mesta na svetu« je marsikaterega meščana precej razburila, češ, kako je mogoče, da je skrb za otroke postala poslovna priložnost. Za vstop na zunanje igrišče z igrali, ki je sicer del Družinskega centra, je namreč treba plačati dva evra za otroka oziroma štiri evre za vso družino. To za marsikaterega starša lahko pomeni dodaten (in tudi nepotreben) strošek. Le eden izmed razburjenih meščanov se je opogumil in pisal županu Zoranu Jankoviću in Evi Strmljan Kreslin, direktorici zavoda Mala ulica.

Omenjeni zavod se financira iz mestnega proračuna, torej iz davkov, ki jih plačujemo vsi prebivalci Ljubljane. Ne le da je vstopnina za igranje otrok v nekdaj javnem parku nedopustna, otroškemu igrišču je treba vrniti status javnega prostora, je zapisal dr. Saša Prešern. Plačljivost dostopa do zunanjega igrišča v Mali ulici je primerjal z dostopom do morja, ki je, tako kot zunanje otroško igrišče, javno dobro. V obeh primerih gre za načelo in ne za dva evra, meni Prešern.

Ob vsem tem je mogoče razumeti argumente obeh strani. Župan Janković in Strmljan Kreslinova namreč trdita, da javni zavod skrbi za urejenost zunanjega igrišča, kar seveda terja določena sredstva, pa tudi, da je z vstopnino otrokom omogočen dostop do notranjih prostorov centra, igrač in ne nazadnje toaletnih prostorov. Trdita torej, da gre pravzaprav za vstopnino v Družinski center in ne le za zunanje igrišče, ki je sicer del celotnega objekta. Samo upamo lahko, da gre pri tem zgolj za precendenčni primer plačljivosti zunanjih otroških igrišč v Ljubljani, ki sčasoma ne bodo postali vsakdanja praksa.



Pa vendar: argument, da nekaterim socialno šibkejšim družinam v zavodu Mala ulica omogočajo prost vstop, ima tudi drugo plat medalje. Družine, ki komaj shajajo iz meseca v mesec, težko priznajo, da otrokom ne morejo zagotoviti vsega, kar si želijo. Kako naj, denimo, štiriletnemu otroku starši dopovejo, da ne more na igrišče, ker nimajo denarja za vstopnino, lahko pa mu omogočijo, da izza ograje opazuje sovrstnike? Ne nazadnje gre tudi za segregacijo med otroki, torej tistimi, ki se lahko brezskrbno igrajo z igrali na igrišču, in tistimi, ki jim zaradi plačljivosti starši ne morejo omogočiti dostopa do igral.

Res pa je, da je v prestolnici kar 214 drugih brezplačnih javnih igrišč, ki jih občina vzdržuje. Tako trenutno urejajo novo otroško igrišče na Galjevici, pred kratkim so uredili park Muste, park na Kodeljevem in v Šmartinskem parku. Tisti starši, ki v strogem središču mesta ne morejo plačati vstopnine na zunanjem igrišču v Mali ulici, pa lahko otroke še vedno odpeljejo v nekaj sto metrov oddaljen naravni park Tivoli.

Tisto, kar vzbuja optimizem, pa je, da je pisca ogorčenega pisma župan povabil na pogovor. V prihodnosti bo moralo namreč vse, kar se dogaja v prestolnici, temeljiti predvsem na pogovoru.