Hoja po robu ni za vrtoglave

Na prvi pogled so naše gospodarske okoliščine pred evropskimi volitvami 2019 precej drugačne, kot so bile pred zadnjimi volitvami pred petimi leti. Takrat je bila ekonomska slika Slovenije videti precej bolj krhka in nejasna, hkrati je bil še zelo svež in boleč spomin na hudo krizo in grožnjo zloglasne trojke, ki je visela nad nami vse leto 2013. Na koncu smo se ji – res zgolj za las – z večmilijardno dokapitalizacijo bank izognili.

Čeprav tega takrat še ni bilo mogoče opazneje zaznati, se je v času volitev, spomladi leta 2014, naša ekonomija že vzpenjala iz zgodovinske recesije v obliki črke W. V resnici se je dogajalo nekaj prav nasprotnega, kot je predvidel zlovešči črni scenariji s skoraj desetletnim padcem BDP v obdobju 2013–2015, ki so nam ga ob izračunu luknje v naših bankah napovedali prav nič profesionalni uslužbenci revizorske družbe Oliver Wyman. In ne glede na to, da so v drugi revizorski hiši videli pri nas za poldrugo milijardo evrov manjšo bančno luknjo, je takrat predvsem evropska komisija, najbolj politični organ zloglasne trojke, vztrajala pri za davkoplačevalce in podrejence bistveno slabših, pravzaprav katastrofičnih gospodarskih napovedih, ki se pozneje seveda niso uresničile.

Moralni hazard je bil še toliko večji, ker se je tudi sama nekaj let prej usodno zmotila pri gospodarski napovedi za našo državo, a v drugo smer: za najbolj krizno leto 2009 nam je namreč napovedala blizu štiriodstotno rast, pozneje pa smo utrpeli skoraj osemodstotni gospodarski padec.Če seštejemo obe številki, so se torej bruseljski birokrati pri naših gospodarskih obetih za leto 2009 zmotili za kar dvanajst odstotnih točk, kar pomeni, da so naš BDP v tistem letu precenili za skoraj štiri milijarde evrov. Približno toliko torej, kot so ga nato stresni scenariji podcenili v letih 2013–2015. V obeh primerih je torej šlo za izjemne napake pri gospodarskih napovedih, na koncu tudi s posledicami za davkoplačevalce.

A Slovenija je bila pred šestimi leti stisnjena v kot, v primežu med prežečimi morskimi psi na finančnih trgih in evropskimi birokrati. Takratna, tudi v mednarodni politiki neizkušena vlada ni bila dorasel pogajalski partner Bruslju in je pač privolila v diktat, ki je po eni strani rešil in s kapitalom zalil banke, po drugi pa vsaj v delu domače javnosti povzročil obilo nezadovoljstva in spore, ki se bodo očitno še leta reševali tudi po sodni poti. Taka je pač evropska realna politika: za majhne države, kot je tudi Slovenija, pač veljajo drugačna pravila igre kot za velike, močne in vplivne.             

Tudi če držijo teorije zarote, da je bila Slovenija za takrat še Barrosovo evropsko komisijo nekakšen poskusni zajček za testiranje novih načinov reševanja bank, je dejstvo, da so pred tem naše oblasti, posebno Pahorjeva vlada, predolgo hodile po robu in tudi zaradi pritiskov slabih dolžnikov in drugih interesnih skupin niso zbrale politične volje za temeljitejše ukrepanje, posebno v NLB in NKBM. V bančne težave smo se spravili sami in se iz njih za visoko ceno izvili šele na pritisk od zunaj.

Zato je vprašanje za našo naslednjo evropsko petletko, ali smo se iz te, za davkoplačevalce zelo drage lekcije, česa naučili. Ali naši odločevalci znajo upravljati državo, zmorejo postavljati prave strateške cilje in prioritete ter, kar je najbolj bistveno, ali so jih sposobni tudi uresničiti? Tudi zato, da ob kaki morebitni prihodnji krizi ne bomo spet v položaju, ko bi nam – zaradi našega neukrepanja – rešitve diktirali drugi.

Če torej pogledamo trenutno kondicijo slovenske ekonomije, je ta na prvi pogled brez dvoma trdnejša kot pred petimi, šestimi leti, predvsem pa tudi precej boljša, kot bi si takrat za leto 2019 upali napovedati tudi največji optimisti. V obdobju zadnjih petih letih smo povprečno rasli vsaj dvakrat hitreje od dolgoročnih predvidevanj domačih in tujih inštitutov, zato je zaposlenost visoka, brezposelnost pa nizka. Problematične državne banke smo, kot rečeno, z verjetno (pre)velikimi stroški za davkoplačevalce rešili, sanirali in jih, razen Abanke, tudi že večinoma privatizirali. Banke so zdaj trdnejše, vendar pa v prihodnjih letih zagotovo ne morejo računati na nadaljevanje visokih dobičkov iz zadnjih nekaj let.

Če so se v preteklosti naši problemi zaradi različnih vzrokov skoncentrirali v bankah, so se ob krizi in poznejši dragi bančni sanaciji prelili v javne finance, natančneje v naš javni dolg, ki se je v desetih letih v deležu v BDP več kot potrojil.
Tu pa že stopimo v kontekst, ki bo pomemben tudi za našo prihodnjo evropsko petletko. Šarčeva vladna ekipa, ki je svoj mandat septembra lani začela v bistveno boljših okoliščinah kot katerakoli vlada v zadnjih 15 ali še več letih, se pri pripravi javnofinančnih projekcij za prihodnja leta kratkovidno zanaša na javnofinančne prilive zdaj že precej pojemajoče gospodarske konjunkture. Koalicija je šibka, kar interesne skupine, ki naskakujejo državno blagajno, seveda dobro vedo in to tudi s pridom izkoriščajo. Vlada zato s svojimi proračunskimi načrti za letos in prihodnja leta hodi po robu, že nekaj časa svari fiskalni svet.

Trumpovo mahanje z največjo carinsko gorjačo, najnovejša zaostritev carinske vojne med ZDA in Kitajsko ter ohlajanje izvoznih trgov nas alarmantno opozarjajo, kako se krepijo nova tveganja za nižjo gospodarsko rast tudi pri nas, ohladitev bi seveda priletela kot bumerang v naše javne finance ter spet napihnila primanjkljaj in dolg.

V uvodu omenjene boleče izkušnje iz zadnje krize nam govorijo, da majhna in izvozno odprta Slovenija ob spremembi gospodarskih ciklov v mednarodni ekonomiji močneje zaniha, navzgor in navzdol, kot večje države – in ima nato tudi manjši manevrski prostor in pogajalsko moč, da se izkoplje iz težav. Opozorila vladi, naj pri javnih financah ne hodi po robu, sicer nas lahko čez čas čaka preglobok padec, zato ne smejo ostati preslišana.