V Bruslju je občutek, da se končuje neko evropsko obdobje, navzoč povsod. Četudi je brexit zadnje tedne povzročal pretrese, so bili visoki predstavniki držav članic in bruseljskega uradništva mirni. Tako kot je bilo jasno že prvo jutro po nesrečnem referendumu 23. junija 2016, se Unija ni prepustila objokovanju. V zapletenih časih, ko je obkrožena z velikimi krizami v sosedstvu, ko ne zmore rešiti številnih notranjih razdorov z migracijami na čelu in ko se v obdobju Donalda Trumpa ne more več z gotovostjo zanašati na čezatlantskega zaveznika, se EU poskuša osmišljati na novo.

PREBERITE ŠE

Marakeški odmev v belgijski vladi

Drugi tir na bruseljskem rešetu

V letu 2019 se bo končal mandat evropske komisije pod vodstvom Jean-Clauda Junckerja. Ne glede na številne (ne)upravičene kritike odhaja z evropskega odra zadnji predstavnik generacije politikov, ki je na začetku devetdesetih pod vodstvom nemškega kanclerja Helmuta Kohla in francoskega predsednika Françoisa Mitterranda pisala maastrichtsko pogodbo in tlakovala pot uvedbi evra. Hkrati se je začelo postopno slovo nemške kanclerke Angele Merkel, ki je od leta 2005 z razmeroma mirno roko dejansko dirigirala bolj ali manj razglašenemu evropskemu orkestru.

Zapleteni čezatlantski odnosi, ki so ves čas na robu večje zaostritve, bodo zaznamovali Evropo prihodnjih let.

Reforma evra z zavihanimi rokavi

Merklova, ki si želi ostati na položaju do konca mandata jeseni 2021, je, ne glede na krčenje njene moči doma, nesporna avtoriteta ne samo v Evropi, marveč tudi v G7 in G20. Francoski predsednik Emmanuel Macron je sicer začel z velikimi evropskimi govori in velikopoteznimi načrti o poglabljanju in nadgradnji območja z evrom kot pravega jedra EU, a na koncu je ostal bolj praznih rok. Evrskim finančnim ministrom, ki so na začetku decembra odločali, kakšna bi morala biti struktura denarne unije v prihodnosti, je namreč uspelo doseči le minimalistično reformo.

Funkcija evropskega finančnega ministra? Evropski monetarni sklad? Poseben proračun območja z evrom? Nič od tega ni bilo sprejeto. Francoski pogajalci so po koncu celonočne bitke z grožnjami, obračanjem stavkov in z zavihanimi rokavi morali bridko priznati, da ne morejo veliko premakniti. Nov blok manjših severnih in baltskih držav je bil nepopustljiv. Evro, v katerem bi morali prevzemati tveganja za države z juga ali vsaj posredno financirati izpolnjevanje populističnih obljub tamkajšnjih vlad, je za »novo hanzeatsko zavezništvo« nesprejemljiv.

Marsikdo utegne čutiti nostalgijo za časi nekdanjega nemškega finančnega ministra Wolfganga Schäubla. Bil je sicer nepopustljiv med dolžniško krizo v Grčiji, toda v bruseljskih pogajanjih je zagotovil, da je vsakdo nekaj dobil in z zasedanj odšel vsaj za silo zadovoljen. Ločnica, ki denarno unijo spremlja od njenega začetka in je z dolžniško krizo postala razdiralna, ostaja. Povsod po Evropi so gospodarsko boljši časi, nezaposlenost se zmanjšuje, primanjkljaji so pod triodstotno maastrichtsko mejo. Kljub temu pa je trditev, da je evro ob 20. obletnici, ki bo na novega leta dan, dovolj odporen proti prihodnjim krizam, preveč optimistična.

Poslavlja se še zadnji vidni politik, ki je pisal maastrichtsko pogodbo. Jean-Claudu Junckerju ni uspelo zadržati Velike Britanije, ki bo skupaj s Thereso May odplesala iz EU. FOTO: Reuters

Pot v Transilvanijo

Tudi sama EU je kljub vsem velikim projektom in načrtom v stagnaciji. Izpolnila so se pričakovanja, da bo Junckerjeva bela knjiga s petimi scenariji za prihodnost EU iz pomladi 2017 že kmalu po objavi utonila v pozabo. V Bruslju razglašajo pot v Sibiu, kjer naj bi Unija 9. maja med romunskim predsedovanjem začrtala smer v prihodnost po brexitu in evropskih volitvah. Za zdaj je videti, kot da bo srečanje v Transilvaniji ostalo le še eden od vrhov voditeljev, na katerem bo več pozornosti kot vizijam namenjeno kateri od aktualnih kriz.

Krhkost Evrope se zrcali na več ravneh. Nacionalistično-populistična vlada v Italiji se požvižga na skupna proračunska pravila in spodkopava njihovo verodostojnost. Nemoč Bruslja se še bolj kaže v obravnavi Madžarske in Poljske, ki sta se povsem ločili od spoštovanja temeljnih načel EU. Junckerjeva evropska komisija se je preveč politizirala in se odpovedala svoji temeljni nalogi – skrbi za interese EU kot celote. Slovenija je v arbitražnem sporu s Hrvaško na lastni koži občutila, kakšne posledice lahko imajo strankarske igrice v samem bruseljskem vrhu.

Unija je pod pritiskom z vseh strani. Tragično je opazovati, kako nekdanji Trumpov strateg Steve Bannon sredi Bruslja z roko v roki z radikalnimi nacionalisti, Francozinjo Marine Le Pen in drugimi rovari proti EU. Četudi projekcije ne napovedujejo, da bi neenotni evropski nacionalisti in desničarski populisti na evropskih volitvah lahko povzročili destabilizacijo, bo položaj gotovo težji. S slabitvijo tradicionalnih strank bo evropski parlament bolj razdrobljen, zato bodo politična zavezništva in odločitve manj predvidljivi. Tveganje za države članice in evropsko komisijo, ki so pri sprejemanju ključnih odločitev odvisne od evropskega parlamenta, bodo večja.

»Nacionalizem, to je vojna,« je dramatično Mitterrandovo svarilo že iz daljnega leta 1995. V letu, ko smo se spominjali konca velike morije, prve svetovne vojne, je jasno, zakaj se bolj splača preždeti dolge noči na sestankih in iskati navidezno nesmiselne kompromisne formulacije. Evropska integracija ima številne hibe, a je najboljši nauk iz velikih tragedij 20. stoletja. V času globalnih pretresov, ameriškega spodkopavanja multilateralnega reda in vzpona novih sil je prizadevanje za stalno krepitev EU videti samoumevno. Tudi njene največje članice so na svetovnem odru majhne. In tekmeci ne izbirajo sredstev za njeno slabitev.

Emmanuel Macron izgublja reformistični zagon, Angela Merkel pa se počasi umika s položaja neformalne vodje EU. FOTO: Reuters

Evropska vojska – grad v oblakih

Zapleteni čezatlantski odnosi, ki so glede trgovine in drugih tem ves čas na robu večje zaostritve, bodo zaznamovali Evropo prihodnjih let. Že v samem Natu, nosilnem stebru čezatlantskega zavezništva, so odnosi napeti. Kar neobičajno je bilo videti, ko so se zaveznice decembra nedvoumno strinjale o obstoju ruskih kršitev sporazuma o raketah srednjega dosega, zaradi katerih da je ogrožena varnost evroatlantskega prostora. Odkar je v Beli hiši Trump, je običajno slišati predvsem žuganje Evropi, češ da mora v obrambo vlagati več. Hkrati pa odstop Washingtona od jedrskega sporazuma z Iranom vedno bolj ogroža evropske varnostne interese.

Takšne okoliščine so bile veter v jadra razpravam o evropski vojski. Ideja, ki je bila dolgo obravnavana kot neuresničljivi idealizem, je padla na plodna tla med najvplivnejšimi evropskimi akterji. Njenim zagovornikom se je, vsaj na načelni ravni, pridružila realistična in pragmatična kanclerka Merklova. V tej novi politični zagnanosti ni jasnega odgovora, kakšna naj bi sploh bila vojska EU. Nekdanji evropski komisar Günter Verheugen je idejo evropske armade razglasil kar za evro 21. stoletja. Bil naj bi projekt, s katerim EU želi pokazati politično zmožnost delovanja in moč.

A projekt ima še veliko pomanjkljivosti. Za zdaj je že vizija evropske obrambe omejena na nekaj manjših skupnih projektov članic, načrtovano je njihovo večje financiranje iz proračuna EU. Predvsem Pariz z idejo o novi suverenosti Evrope na obrambnem področju postavlja evropsko armado vsaj kot izzivalca Natu, v katerem prevladujejo ZDA. Nikoli ni bilo niti posebej prikrito, da so v ozadju velikih govorov o suvereni Evropi na področju obrambe ne samo različni zunanjepolitični interesi Francije, denimo v Afriki, marveč tudi francoske oborožitvene industrije.

Nasploh se številne članice, zlasti na vzhodu, kjer bolj neposredno občutijo rusko grožnjo, raje vidijo pod varnostnim okriljem »ameriškega« Nata. Armade evropskih držav so po dolgih letih rezov finančno podhranjene in zaostanek v opremljenosti bodo odpravljale še leta. Vedno je veljalo, da je EU velesila predvsem na gospodarskem in trgovinskem področju. Odsotnost strateškega razmisleka v nemirnem svetu, v katerem jo tekmeci želijo čim bolj šibko, lahko postane usodna. Zlasti če bodo prevladali strah pred prihodnostjo, negotovost glede tehnološke revolucije in načrtno spodkopavanje zaupanja v institucije.
Pred Evropo so dramatična leta velikih preizkušenj.

Uravnotežanje brexita

Britanski izstop, predviden za 29. marec, bo temeljito spremenil Evropsko unijo. Odhaja namreč članica, ki je bila sicer ves čas nekako napol zunaj EU, a je po drugi strani izstopala z zagovarjanjem odprte trgovinske politike, zavračanjem birokratizacije in zaviranjem političnega povezovanja. Predvsem severne članice bodo izgubile zaveznico, na katero so se vedno zanašale. Tako denimo Nizozemska že plete mrežo zaveznic, s katerimi bi lahko uveljavljala svoje interese v bruseljskem odločanju. Tudi Nemčija bo morala na novo zgraditi ravnotežje.
Druge tri velike članice, Francija, Italija in Španija, namreč tradicionalno ne sodijo v skupino zagovornic urejenih javnih financ in odgovornosti držav članic za svoje blagajne. Po drugi strani lahko brexit sprosti veliko dosedanjih omejitev globljega povezovanja v EU. V Londonu so vedno z dvomom gledali na močnejšo evropsko zunanjo politiko in skupno obrambo. Gotovo je eno ključnih vprašanj, na katero še ni odgovora, prihodnja britanska vloga v evropski varnostni arhitekturi. Mantra je: Velika Britanija odhaja iz EU, a ostaja v Evropi.

Takšne stvari se bodo začele bolj temeljito urejati, ko bodo razčiščeni ločitveni pogoji in bo Velika Britanija res izstopila. Šele po prehodnem obdobju, med katerim bodo na Otoku veljala še vsa evropska pravila, torej konec leta 2020 (dopuščeno je še podaljšanje za leto ali dve), se bo sploh mogoče pogajati, kakšno bo prihodnje partnerstvo. Zgledov po Evropi in svetu ne manjka. Vsekakor bo treba doseči ravnovesje med obveznostmi in pravicami. Na Otoku radi pravijo: You can't have your cake and eat it. Smiseln prevod bi bil: ne more biti volk sit in koza cela.

Dobro jutro!

Grebeni novih nacionalizmov

Sorodni članki

Sveže dnevne novice takoj, ko se zgodijo

Več iz teme

Komentarji

Novice

Gospodarstvo

Delov poslovni center

Šport

Kultura

Mnenja

Magazin