Goljufija: neizbrisna zaznamba

Zakaj bi se človek mučil z mukotrpnim študijem medicine ali katerekoli druge vede, če pa z iznajdljivostjo in dobro tiskarsko tehniko lahko prihrani leta trdega dela. Tako nekako je verjetno razmišljala ambiciozna mladenka, ko je v potrditev na zdravniško zbornico prinesla kopijo diplome, ki je ni nikoli imela.



Dan, ko so jo vpisali v register zdravnikov, se je gotovo počutila, kot da bi zadela sedmico. Lahko, da jo je navdihnil film Ujami me, če me moreš: govori o fantu, ki je končal le srednjo šolo, a se mu je uspelo izdajati za pilota, zdravnika, odvetnika in učitelja!

Tudi njej se je uspelo preleviti v pripravnico v bolnici, nasmihala se ji je zdravniška licenca, življenje in usodo je končno držala v svojih rokah. Dokler ni nekega dne udarilo. O njenem znanju so začeli dvomiti kolegi, sledila je prijava in razkritje, da nikoli ni obiskovala medicinske fakultete. Namesto zdravnice je postala goljufivka.

V Sloveniji je šlo po njeni poti že preveč Slovencev. Diplomo je ponaredil generalni sekretar na Slovenskih železnicah Igor Šimenc. S ponaredkom se je na Sovi zaposlil takratni vodja oddelka za prisluhe, na Pošti Slovenije pa takratni predsednik sveta Mlade liberalne demokracije. Poleg ponaredkov so slovenska specialnost plagiati: ta je na primer odnesel ministrico za šolstvo Klavdijo Markež, med plagiatorje pa se je vpisal tudi nekdanji davčni inšpektor Đorđe Perić.

In še bi lahko naštevali: goljufe takih in drugačnih vrst, na različnih področjih. Slovenija jih ima, glede na svojo majhnost, gotovo preveč. V organih državne uprave so samo do maja 2007 zabeležili 104 primere ljudi z lažno izobrazbo!
Se jim je izplačalo? Tistim brezbrižnim morda. Vse druge pa je prevara za vedno zaznamovala. Nekatere tako zelo, da so se preimenovali.