Evropski denar v časovni stiski

Predvolilni čas je idealen za samohvalo o tem, kaj vse je kdo prispeval za kak projekt. Samo tako poskušamo razumeti včerajšnji podpis sporazuma o 109 milijonih evrov za sedem predorov drugega tira. Učinek bi bil precej večji, če bi namesto prozorne predvolilne poteze, ministrstvo in z njim vlada vsaj enkrat držala obljubo in, na primer, začela pripravljalna dela še maja. Zdaj imamo novo obljubo: da se bodo začela junija, ampak ta obljuba ne pomaga več volilnemu izidu. Pripravljalna dela so namreč obljubili že do konca leta 2017 in minister Gašperšič je nanje vezal svoj (ne)odstop.

Zakaj torej še ni pripravljalnih del, če so Cerarjevi tako uspešni? Ker je po vseh letih investicijski program še vedno pretrd oreh. Že junija lani je vlada obljubila dvojni tir namesto enojnega. Ministrstvo si eno leto izmenjuje dokumentacijo, da bi od Arsa izvedeli zgolj, kako in kaj s soglasjem za širitev treh servisnih v navadne predorske cevi.

Avgusta 2016 so začeli prvič iskati arheologe. Zdaj, po tretjem ponovljenem razpisu in potem ko so ponudbe odprli 17. aprila, odgovarjajo, da bo odločitev o arheologih znana v »kratkem«. Če bi obljube držali, bi že objavili naročilo za glavnega izvajalca. A kaj izvajalca, še projekta za izvedbo dve leti po gradbenem dovoljenju ni od nikoder!

Počasnost vzbuja resne pomisleke o tem, da se v tem projektu komu mudi vsaj tako kot pri Magni. O 233 milijonih evrih evropskih sredstev je lepo slišati. Toda natančno tak znesek evropskih sredstev je imel za isti projekt na voljo tudi minister v Pahorjevi vladi leta 2009, a so evre odpeljali drugi vlaki. Poleg dobljenih evropskih sredstev je nujno treba dodati, da morajo 44 milijonov za pripravljalna dela porabiti do 30. junija 2021, preostalih 189 milijonov (za predore in viadukta) pa bi morali porabiti do konca 2023. Strokovnjaki pravijo, da bodo predore vrtali vsaj pet let. Torej bi jih morali začeti kopati 1. januarja 2019. Toda vmes je še eno leto pripravljalnih dela in še arheologija, naročilo... Evropskemu denarju, ki so ga slavili včeraj, se v počasni Sloveniji že danes hudo mudi.

Cerarjeva vlada je res vložila največ truda v drugi tir. Pred tem pa tri leta zapravila za očitna zavlačevanja (Sorgenfreijeve študije, javno-zasebno partnerstvo, revizija projekta, zapleti z Luko in podobno). Če vseh teh obvodov ne bi bilo, če ne bi bilo vseh groženj politične konkurence, očitnega nerazumevanja projekta večjega dela politike, bi včerajšnji predvolilni nastop še razumeli. Niti trmoglavo škodljivo vztrajanje v razmerju s sicer pomembno zaledno državo ne vzbuja upanja, da bi bilo naslednikom kaj lažje. Tempo gradnje drugega tira ne določa ministrstvo, ampak lobi pri državnem inženirju. Neverjetno, skozi koliko ovinkov peljejo vlak, ki ga vsi poveličujejo kot strateškega, a se je zaradi politikantskega balasta, ki ga vozi s seboj, mnogim že dodobra priskutil.