Drugi tir na Pelješcu

V dalmatinskih vasicah pri Pelješcu se je sredi najhujše zime začela turistična sezona. Obisk kitajskih turistov se je pri tamkajšnjih sobodajalcih povečal za več kot 1000 odstotkov. Indeks bo v prihodnjih mesecih rekorden, saj napovedujejo več kot 650 gostov, ki bodo tam prebivali do poletja 2021.

Če smo natančni, ne gre za povsem običajne turiste in tudi ne za čisto običajne delavce, ker bodo gradili most na Pelješac. To je največji hrvaški infrastrukturni objekt desetletja, vsaj toliko pomemben kot njihov avtocestni križ, ker bodo z njim »preskočili« prijateljsko sosedo Bosno in tako prišli do Dubrovnika brez nepotrebnega izgubljanja časa na mejnih prehodih »tretjega sveta«.

Most na Pelješac je za strukturo hrvaškega ponosa celo pomembnejši od slovenskega drugega tira. Drugemu tiru njegove veljave velik del Slovencev itak ne priznava in raje pljuva po njem do onemoglosti. Zanimivo bi bilo vedeti, kolikšen del Hrvatov pljuva po mostu na Pelješac, če sploh kdo.

Razlika med Pelješcem in ubogim tirčkom med Divačo in Koprom je tudi v tem, da je zanj Hrvaška pridobila in namenila kar 85-odstotni delež od načrtovanih 420 milijonov evrov (skupaj s cestami 526 milijončkov), Sloveniji pa bi radi še tisti komaj doseženi pičli 20-odstotni delež (236 milijonov od 1,194 milijardice) odškrnili in ga preposlali domnevno nerazvitim. Tako kot je to Frančičeva »domovina bleda mati« storila v prejšnjih perspektivah. Naslednja razlika je, da pelješki most gradijo Kitajci pod vodstvom projektanta spoštovanega Slovenca Marjana Pipenbaherja, v Črnem kalu, Gabrovici in Ospu pa domačinov oddajanje sob Kitajcem ne zanima. Bi pa še pred prihodom gradbenih delavcev vnaprej radi pobirali rento. Po sistemu: pošlji denar in ostani doma.



Največji most na Jadranu, dolg 2,4 kilometra, visok 55 metrov in širok za štiripasovnico, bodo zgradili v dobrih dveh letih. Drugi tir bi radi gradili šest let, če bo vse po sreči, seveda. Največja razlika pa je v tem, da še nismo prebrali pomislekov superanalitikov, ki bi dvomili o ekonomičnosti in kapitalski vzdržnosti pelješkega mostu. Hrvati o ekonomiki nimajo pojma. Slovenci pa so mojstri izračuna ekonomske nevzdržnosti neke proge. Če imajo ti veleumi prav, potem so vsi slovenski tiri ekonomsko nerentabilni in bi jih bilo najbolje ukiniti ali pa vgraditi v trumpuvšečni protibarbarski zid. Slovenija namreč, žal, ne premore tira, po katerem bi šlo več tovora kot po tem, ekonomsko edino spornem.

Nikomur sicer ni povsem jasno, kako ti analitiki izračunajo vrednost pogorelih gozdov na Krasu in posledic teh požarov. Tudi ni jasno, kako računajo izgubo logističnih poslov, vrednost obremenjevanja okolja, ko tovor prevažajo tovornjaki namesto vlaki. Koliko je vredna možnost, da se navaden potnik iz Ljubljane pripelje do buči morja adrijanskega z vlakom, in ali je ta postavka v tej (vsakega 7. marca) pomorsko zavedni državi komu sploh kaj vredna. (Če že govorimo v slogu tretjeosnih argumentov ...)
A naj se vrnemo na Pelješac. Povsem logično je, da se Hrvati ne bodo ustavili v svojem »drang nach« jugu. Če so lahko Kitajci zgradili 35-kilometrski most pri Hongkongu in Macau, z vmesnim sedemkilometrskim podmorskim predorom, za pičlih 18 milijard evrov, je za pogumno hrvaško vlado 18-kilometrski most čez Tržaški zaliv »Savudrija–Gradež Ekspres Hajvej« mala marenda. Hrvaški »drang nach« zahod skozi prijateljsko Slovenijo je iluzija. Hrvati bi zato most do Gradeža z lahkoto upravičili z milijoni dodatnih turistov v Istri. Seveda bi hkrati z mostom najprepričljiveje zakoličili tudi dovolj oprijemljivo železobetonsko mejno črto na morju. Pa naj se potem bratje Slovenci pritožijo, v Filadelfijo, če hočejo.



In ne povsem nazadnje: v Slovenijo jim tudi ne bo več treba prodajati svoje dragocene hrvaške vode, saj jim bodo vse zaloge kmalu popili lastni turisti. Tako se bo slovenska oblast, ki bo nekoč morda vendarle morala prodati svoje portoroške hotele, prej ali slej morala soočiti tudi z vizijo nedavno abdiciranega koprskega šejka o razsoljevanju morja v Kopru. Ne vlak, razsoljeno morje bo zbistrilo in odžejalo našo sicer z vodo domnevno nadvse bogato deželo. Jadransko morje bo potem sicer še bolj zasoljeno, toda živeli bomo srečno, bogato in v prijateljskem objemu z lepo našo do konca svojih dni.