Do kdaj še človek

Kitajski znanstvenik, ki je objavil, da je prvič v zgodovini ustvaril gensko modificirana otroka, imuna proti virusu hiv, je sprožil val kritik javnosti in znanstvenikov. Kitajske oblasti so začele javno preiskavo o primeru, ker tako po njihovi kakor zahodni zakonodaji postopek prestopa dovoljene meje, zahodni znanstveniki pa so ga poimenovali pošastni eksperiment.

Zahodni znanstveniki že leta opozarjajo, da bi bila lahko Kitajska za vsako ceno, da bi presegla Zahod, popustljiva do tveganih eksperimentov, sploh pa do etičnih načel.

Razkritje je sprožilo številna etična in medicinska vprašanja. Ali njegov postopek premika meje etike in znanosti? Če bo splošno sprejet na globalni ravni, kaj to pomeni za prihodnost človeštva? Koliko je igrati vlogo boga lahko škodljivo in koliko je lahko škodljivo odpovedovati se dosežkom znanosti, s katerimi bi lahko izkoreninili nekatere dedne bolezni? V tem primeru gre namreč za spreminjanje genov na način, da se sprememba potem prenaša iz generacije v generacijo, ob tem pa še ni znano, kakšne učinke ima to čez čas na druge gene in nagnjenost k boleznim, kot je na primer rak. Meja je tanka in vprašanje je, ali je bila prestopljena v eksperimentu kitajskega znanstvenika.

Kaj vse bi meja genskega modificiranja lahko povzročila na daljši rok – lahko bi ustvarjali otroke po estetskih merilih, popravljali njihovo inteligenco, skratka ustvarjali nadljudi, in v takem svetu bi bili ljudje, ki si tega ne bi mogli ali hoteli privoščiti, odveč. Najbrž bi izumrli, kakor je pred takimi posegi v gene svaril Stephen Hawking.

V znanosti je vse mogoče, ni pa rečeno, da je vse, kar znanost zmore, dobro za človeštvo. Če bo šel svet v smer, ki jo nakazuje spreminjanje genov, je vse negotovo, razen enega: človek bo izgubil svoje prepoznavne lastnosti in postal nekaj, o čemer danes nimamo predstave in tudi ne izraza.