Dileme predsednika Pahorja

Okrogli jubilej primera JBTZ in ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic ponazarja zgodovino Slovenije v zadnjih tridesetih letih. Nekateri (Ivan Borštner) so se hitro povsem umaknili iz javnosti ter smisel življenja namesto v turbulentnih razmerah samostojne države iskali v Indiji, drugi (David Tasić) so se entuziastično posvetili majhnim ali (Franci Zavrl) velikim poslom, spet tretji (Janez Janša) vztrajajo v visoki politiki. Nič manj pisana ni bila usoda članov odbora oziroma njegovega kolegija; trije ducati posameznikov najrazličnejših profesij, političnih preferenc in osebnostnih karakteristik so izbrali vsak svojo pot, nekateri so ostali zavezniki, nekateri pa sopostali celo smrtni sovražniki.

In tu so še takšni, ki so po vojaškem zaporu na Roški desetletja pozneje spet pristali v zaporu. O zadevi Patria je bilo povedanega že veliko, Igor Bavčar, nekdanji predsednik in vodilna sila Odbora za varstvo človekovih pravic, se je za rešetkami znašel zaradi povsem drugačnih razlogov. Predsednik države Borut Pahor se je ob odločitvi za obeležitev 30. obletnice dogodkov tako znašel v precejšnji zadregi – če Bavčarja ne povabi, bo manjkal eden najpomembnejših akterjev dogajanj, ki so bili med ključnimi sprožilci poznejših aktivnosti procesov slovenske osamosvojitve, če ga povabi, bo slovesnost prav tako nekoliko nenavadna, saj bo Bavčar v predsedniške sobane prispel iz zapora ter se po zdravici in klepetu vanj tudi vrnil.

Učinki bi bili, kar zadeva simboliko, različni. Po eni strani bi bil to razveseljiv znak, da nihče ni nedotakljiv, če se seveda ne bi v ozadju sodnih postopkov proti Janši prepletali zelo različni interesi in če ne bi vrsta tajkunov, ki imajo na vesti vsaj tako hude grehe kot Bavčar, še naprej sprehajala naokoli in nemoteno poslovala. Prihod Bavčarja bi spet lahko potrdil tudi povsem napačen vtis, ki je nastal v javnosti, da sta z Janšo zaveznika, čeprav sta se razšla že leta 1994 po aferi Depala vas, vse do pred kratkim pa so bili njuni odnosi ledeno hladni, neredko tudi zelo sovražni.

Seveda pa celotna zadeva ni omejena samo na odnose med tema dvema akterjema, presega tudi člane odbora in ne nazadnje tudi petnajst tisoč protestnikov, ki so vztrajali na Roški, zato je počastitev obletnice povsem utemeljena. Morda bi bilo najprimerneje, če se sprejema pri predsedniku udeležijo le tisti, katerih priimki sestavljajo kratico JBTZ. Bavčarjev prispevek je še vedno zelo pomemben, tega zgodovinskega dejstva ni mogoče spremeniti, morda pa bi morali tudi pri nas že končno sprejeti standarde, da se mora nekdo, ki je kršil zakone, sprijazniti s tem, da je njegov ugled kompromitiran in da bodo – vsaj na uradnih počastitvah – prezrte tudi njegove siceršnje zasluge.