Desni in levi odklon

Zdrav razum nam pravi, da polarizacija spodnese tla sredini. Ko vsakdo trmasto vleče na svojo stran, izgine vmesni prostor za kompromise, nianse in programske sinteze. Ali kot je v obdobju med obema vojnama zapisal irski nobelovec: »Središče ne drži, nad svet se spušča anarhija; najboljši omahuje, najslabši pa žehti od strastne silovitosti.«

Yeatsovi verzi dobro povzemajo tesnobo, ki jo mnogi čutimo zaradi družbene radikalizacije, niso pa nujno dobra politična analiza. Pogosto se zgodi ravno obratno. Trk skrajnosti često pripomore h krepitvi sredine. Natančneje: tistih sil, ki se znajo predstaviti kot premostitev radikalizmov, ki s svojo nezmerno premočrtnostjo grozijo, da bodo razdrli družbeno tkivo.

Da bi videli, kako pogosta je ta dinamika, se je treba znebiti utvare, po kateri je sredina nujno boljša od skrajnosti. V političnem spopadu je sredina zgolj točka med dvema zoperstavljenima stališčema. Nikjer ni rečeno, da je rešitev, ki jo ponuja, primernejša ali učinkovitejša. Tudi takrat ko pride do sinteze, sploh ni nujno, da gre za sintezo pozitivnih vidikov zoperstavljenih polov. Čisto mogoče je, da sredina zgolj izkoristi strukturne slabosti radikalnih pozicij in eno uporabi proti drugi, da bi si izborila primerjalno prednost.

Preprosto bi temu rekli: »Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.« In res, če gledamo s te perspektive, vidimo, da so v mnogih spopadih v zgodovini prevladale sile, ki so se postavile na pozicijo ekvidistance – ne glede na kakovost njihove alternative.
To je nauk skoraj vseh Shakespearjevih dram, od Hamleta do Kralja Leara. To je ključ za zmage Lannisterjev v Vojni prestolov (tisti, ki serije ne spremljate: ne gre za najbolj priljubljeno izmed rodbin).

In to je, če stopimo iz leposlovja v zgodovino, izid evropskih verskih vojn 16. in 17. stoletja. Niso se končale ne z vzpostavitvijo Božjih republik na Zemlji, o katerih so sanjali protestantski gorečneži, ne do obnove papeške nadvlade, temveč so povsod na celinski Evropi privedle do vzpostavitve vladarskega absolutizma in popolne prevlade posvetne oblasti nad duhovno. V imenu zaščite podložnikov pred zoperstavljenimi fanatizmi je despotska oblast novoveških držav ukinila malodane vse srednjeveške svoboščine. Da bi si jih zopet priborili – tokrat na drugačni podlagi –, so morali Evropejci skozi dolgo obdobje krvavih revolucij.
Danes smo že pozabili, da sta se tudi najhujši tiraniji prejšnjega stoletja, nacifašizem in stalinizem, predstavljali kot sredinski sili. Fašizem se je promoviral kot tretja pot med kapitalizmom in socializmom, med »plutokratsko desnico« in »revolucionarno levico«, stalinizem pa se je legitimiral z nenehnim bojem proti »levim« in »desnim odklonom«.

Tudi uspeh jugoslovanskega komunizma med vojno in po njej je težko razumeti brez Titove sposobnosti, da se postavi v strateško ekvidistanco v trikotnem spopadu z močnejšima tekmecema: najprej do srbskega in hrvaškega nacionalizma, dveh najmočnejših političnih sil predvojne Jugoslavije, nato do atlantskega in sovjetskega bloka.

Kdor se zna v obdobju hude polarizacije postaviti v presečišče sil in eno izigravati proti drugi, ima veliko primerjalno prednost. S tega zornega kota gledam na polemike, ki v zadnjih dveh tednih spremljajo sestavo Šarčeve vlade.

Novi mandatar je morda »politik brez posebnosti« – človek brez karizme, brez programa in brez idej – a ima sposobnost, ki je nihče ne more zanikati. Je dober opazovalec. Poskušajte oponašati nekoga: govoriti absurdne stvari, ki bi jih nekdo nikoli ne izrekel, a kljub temu izpasti, kot da bi jih lahko izrekel natanko tako, kot prikaže oponaševalec. Dobra karikatura in parodija zahtevata natančno opazovanje; dobro oponašanje pa tudi empatijo, sposobnost vživetja v miselni svet drugega.

O Šarcu kot politiku vemo zelo malo. A v začetnih mesecih na prvi bojni liniji državne politike je pokazal neko posebno veščino, ki bi jo lahko imenovali politični aikido. Potrpežljivo čaka na nepremišljene napade nasprotnika in nato z elegantnim gibom doseže, da se ta s silo lastne predvidljivosti spravi iz ravnotežja.

Nobena zarota ni potrebna: dovolj je opazovati, kako deluje notranja logika radikalizacije, počakati, da se zoperstavljene sile izčrpajo v statični vojni, in se postaviti na mesto, iz katerega se da kovati dobiček iz napake drugih.

V polemiki glede obdavčitve kapitalskih prihodkov je počakal, da si je Levica sama nastavila past, v katero se je ujela. Navidezno zmago – vpis radikalnega predloga v koalicijsko pogodbo – je z lastno vročično retoriko pretvorila v takojšnji poraz. Postavila se je na položaj »levega odklona«, na katerega se desnica (tako tista podjetniško-liberalna kot populistična) ne more odzvati drugače, kot da se postavi na stališče »desnega odklona«.

Mandatar pa medtem čaka na pravi trenutek, da v spor poseže s kompromisom. S tem bo že v prvih tednih vlade pokazal, da je salomonska arbitrarnost premierja nad dogovori, zapisanimi v koalicijski pogodbi. Kot nekoč Tito bo svojo moč črpal iz posredništva med sprtimi plemeni.

V enem tednu je mandatar z desne slišal roteče pozive, naj s svojo avtoriteto ustavi leve skrajneže, z leve pa moledovanja, naj z državno represijo poseže proti desničarskemu radikalizmu. Poraženec volitev še ni dodobra prevzel vajeti države in že mu z obeh strani v roke potiskajo žezlo avtokrata.

Najbrž je kar res, da »najboljši omahuje, najslabši pa žehti od strastne silovitosti«; a središče za zdaj drži. Žal pa nič ne kaže, da bi poleg tega, da drži, znalo početi še kaj drugega.

***

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij in raziskovalec na CEU, Budimpešta.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.