Demokracija za začetnike

Na enega od prazničnih dni je natanko ob enih zjutraj pricingljalo sporočilo. Po dolgem času ga je poslal Boris Popovič. Ker je bilo naslovljeno na Tamaro, sem pomislil, da gre za napako. Potem pa uvidel, da sem pristal med srečneži, ki so lahko zvedeli, kako nemogoče je spati v Bošamarinu, če v Šalari v nekem baru dolgo v noč igrajo nedopustno in nečloveško glasno muziko. »A se moramo izseliti?« je bivši šef vprašal direktorico občinske uprave, dodal, da je obvestil policijo in da od občinske uprave ne pričakuje veliko: »Pričakujem pa, da boste upoštevali minimalne civilizacijske standarde.«
Zelo poučen primer demokracije za začetnike! Človek, ki je še pred pol leta dirigiral tišini in hrupu v Kopru, je pristal med povsem običajnimi zemljani. Da ne bo nesporazumov, že na začetku brez kančka ironije povem, da se popolnoma strinjam z njegovo pripombo, ogorčenjem, besom in nemočjo. Vse življenje opozarjam javnost na primer takega bara, ki drugim ne da spati, ker hoče njegov lastnik hitreje vrniti kredite, se voziti v daljšem audiju ali pa samo egoistično uživati ne glede na ceno, ki jo plača svet okoli njega.
Veseli me, da se je odzval vplivni sodržavljan Boris Popovič. Da se je po pomoč obrnil na policijo, tisto, iz katere je od mladosti dolga leta tako rad bril norce in jo sramotil, celo s plakati po mestu. Prav je, da je občinsko upravo opozoril na civilizacijske standarde. Pa čeprav poznam vsaj nekaj Koprčanov, ki jih je še pred nekaj leti postavljal na sramotilni steber, če so le pisnili proti preglasnim veselicam. Te je, daleč od svojega doma, seveda, podpisal sam. Tiste čase ga niti približno ni zanimal temeljni postulat sodobne evropske (Kantove) demokratične tradicije in etike, ki pravi: Ne počni drugim tega, kar ne želiš sebi.
Boris se s takim nedolžnim esemesom nezavedno legitimira kot navaden Koprčan in zemljan. Kakšno olajšanje! Predvsem zanj! Navadnejši Koprčan je postal tudi v začetku aprila, ko je postalo jasno, da se ni pritožil na ustavno sodišče zaradi volilnega izida. Tako preprosto sprejmejo poraz običajni poraženci. Temu se reče – demokracija. Ali: Boris je šel na drugo stran. Postal je boljši človek, prosto po Điđiju (G. G. Mišiču).
Z nemalo nostalgije so se zaradi istega Borisa oglasili nekateri njegovi podporniki, ki niso s prav lahkim srcem gledali, kako so s plavalnega bazena Bonifika odstranili olimpijske kroge in z osnovne šole Koper napis »63,3. Hvala, grazie«. Ob tem so zapisali povsem logično trditev, da brez Popoviča ne bi bilo takega Kopra. Ne bi bilo takega, bil pa bi Koper. In kdo lahko za vse večne čase dovolj prepričljivo presodi, da bi bilo takšno mesto slabše? Olimpijski krogi so morali dol, ker jih je nekdo (kako značilno nedemokratično) zlorabil za svojo slavo. Odstotek referendumske zmage za eno namesto dveh šol pa je primer politične samopromocije, ki prav tako ne sodi na šole. Šole so od vseh. Tudi od 36,7-odstotne preostale raje. Tako piše v Demokraciji za začetnike.
Povsem legitimno vprašanje pa je, ali je demokracija res najboljši sistem, ki smo si ga izbrali. Že stari Grki so vedeli, da lahko v njihovi demokraciji vladajo samo izbranci. In niti po pomoti niso dali volilne pravice sužnjem ali denimo tistim, ki so za Luno! Poglejmo Piran, kaj prinašajo demokratične volitve. Ljudstvo je izvolilo vodstvo in vsi skupaj (z volivci vred) so se pridušali, da bo poslej vse drugače. Res je vse drugače, ampak za zdaj je slabše. Župan je najprej vezal zaupnico na proračun, potem se je ustrašil in obljubo preklical. En mesec kasneje smo pričakovali, da bo prepričal vsaj svojih osem. Od osmih je prepričal samo dva (oba podžupana), štirje so bili proti, dve pa vzdržani. Če Đenia Zadkovića ne bi podprli svetniki iz nasprotne stranke Naš kraj, bi pogorel. Kakšna demokracija pa je to, da ti člani tvoje stranke obrnejo hrbet in da te v kompletu reši ena od opozicijskih? Mar je Zadković Gantarjev (trojanski) konj, že sprašujejo njegovi fundamentalisti.
Politika je res umetnost možnega. In v Piranu (a tudi v Sloveniji) več kot to ni možno. V prvih petih mesecih so prišli do tega, da bodo morda čez en mesec sprejeli proračun, če se ne bo kdo pritožil na eno ali drugo sodišče (kot denimo Janša v Ljubljani). Zadković sploh ne rabi opozicije. Če bo tako zblojena demokracija kaj premaknila, bo pa tudi čudež. Čudež v Piranu.