V članku lahko preberete:

V službo sem hodil še v času socializma. Po sodobnih definicijah je bilo moje tedanje delo prekarno. Nekako z izbruhom kapitalizma se je moj prekarni status končal in sem dobra tri desetletja redno zaposlen. Z delodajalci v treh različnih zasebnih gospodarskih družbah smo se držali točke pogodbe, ki ni bila nikjer zapisana: naj bodo stvari solidno narejene. Ko sem bil novinar, je veljalo, da morajo biti članki napisani. Odkar se ob pisanju ukvarjam še z urejanjem, velja, da mora časopis ob uri v tiskarno.

Med različnimi delodajalci in mano obstaja še en neizpisan člen pogodbe. Delodajalci me niso nikdar spraševali, kdaj sem kaj naredil. Nikdar jih ni zanimalo, ali sem delal od šestih do dveh ali od desetih do štirih, potem pa še pol ure in še pol ure in še eno uro. Marsikdaj sem delal cel dan. Pogosto sem vzbujal vtis, da ne delam nič.