Dan slave je prišel

Vstanite, otroci domovine, dan slave je prišel! Tako se začne Marseljeza, ki je pod Slavolokom zmage, spomenikom najpogumnejšim otrokom francoske revolucije, v čast zmagovalcu Toura niso mogli zaigrati že 35 let. Tako dolgo že prireditelji največje kolesarske predstave na svetu čakajo na naslednika slovitega Bernarda Hinaulta, ki je kar petkrat osvojil rumeno majico. Kot kaže, ga še nekaj časa ne bodo dočakali. Med njihovimi rojaki trenutno na obzorju ni kolesarja, ki bi se lahko postavil po robu novi svetovni kolesarski velesili – Sloveniji.

V resnici naša dežela ni svetovna velesila v ničemer, tudi v kolesarstvu ne, usoda ali naključje je hotelo, da imamo Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča. Ta čas sta najboljša kolesarja na svetu, ki sta ne le svojim rojakom, temveč svetovni javnosti pripravila eno največjih športnih predstav v zgodovini. Na največjem svetovnem kolesarskem odru, ki je v letošnjem okrnjenem letu epidemije tudi eden največjih športnih, sta končala na prvem in drugem mestu.



Težko je reči, kaj je glede globalne odmevnosti in prepoznavnosti primerljivo z dvema slovenskima zastavama na Elizejskih poljanah, in se tudi ne bomo ujeli v zanko nesmiselnih primerjav, kdo je večji športnik in čigava zmaga je bila večja. Lahko pa zapišemo, da je dvojna zmaga na Touru za slovenski individualni šport to, kar je bilo za kolektivne panoge slavje Luke Dončića, Gorana Dragića in drugih košarkarjev na evropskem prvenstvu leta 2017. Nepozaben in morda tudi neponovljiv vrhunec, ki se bo v zgodovino vpisal kot eden najbolj svetlih trenutkov slovenskega športa in naroda nasploh.

Če smo začeli z Marseljezo, končajmo z Zdravljico, ki je včeraj odmevala v osrčju Pariza. Naj sinóv zarod nov iz vas bo strah tekmecev! Sovražnike smo namenoma spremenili v tekmece. Športniki tekmujejo in se ne sovražijo, četudi gre za nesmrtno čast in slavo ter nenazadnje tudi za milijone evrov. To sta z objemom v cilju lepo pokazala Pogačar in Roglič. Kako pa je v vašem vsakdanjem življenju?