Crux mortis družinske medicine

Dobiti v Sloveniji na novo družinskega zdravnika, je kot najti zaklad. Zdravnikov družinske medicine je sicer več kot pred desetletjem, a jih vendarle ni dovolj, in prebivalci se znajdemo v težavah. Če ostaneš brez zdravnika, je nemogoče najti drugega.

Fenomen si zasluži daljšo analizo, v kratkem pa lahko zapišemo, da ima Slovenija tudi več prebivalcev, vse starejši smo, skupaj z nami pa so starejši tudi zdravniki. Morda je to vzrok, da se čutijo zelo obremenjene, še verjetneje pa je, da so se naveličali vedno znova napovedanih reform, ki da bodo uredile zdravstvo, potem pa so doživeli zgolj hladen tuš s kopico dodatnih administrativnih opravil. Niso se šolali za birokrate, zato jim je delo z brezdušnimi papirji breme, za živega človeka pred seboj pa nimajo časa. Kot upanje drži človeka pri močeh, ga brezup ubija. Zdi se, da se je prav to zgodilo našim zdravnikom.

Podatki evropske komisije tudi objektivno kažejo, da so slovenski zdravniki med najbolj obremenjenimi v EU. Medtem ko družinski zdravnik v Avstriji pregleda približno 20 pacientov na dan, jih naš pregleda in se po telefonu pogovori z okoli 70. Zato ni čudno, da je med mladimi zdravniki komaj kaj zanimanja za družinsko medicino.

Za specializacijo iz družinske medicine se je letos odločilo le 39 zdravnikov, čeprav je bilo kar trikrat več razpisanih mest zanje. Ker so večinoma ženske, bodo zaradi porodniškega dopusta najbrž leto, dve ali tri odsotne in njihov prihod na trg delovne sile se bo zamaknil, nato pa bodo – kot mlade mamice v vseh poklicih – v službi pogosteje manjkale. Feminizacije zdravniškega poklica ne upošteva nobeno kadrovsko načrtovanje. Rezerve ni, druga drugo morajo nadomeščati, kar jih izčrpava, saj nenehno opravljajo dvojno delo.

Ker diplomantke medicinske fakultete za vse te obremenitve vedo, se za družinsko medicino ne odločajo rade. In krog je sklenjen. Pomanjkanje povzroča še večje pomanjkanje. V medicini rečejo pojavu crux mortis, križ smrti. Za rešitev družinske medicine zdaj ne bodo več zadostovali drobni popravki, potrebni bodo velikopotezni ukrepi, ki jih bomo morali podpreti, če želimo imeti še naprej zdravnice in zdravnike.