Čakajoč na zdravo pamet

Medtem ko je moral neki osmošolec v tem šolskem letu pri 14 predmetih reševati naloge iz desetih delovnih zvezkov, se je njegov vrstnik na drugi osnovni šoli učil iz dveh. Učitelji so pri odločitvi, koliko in katere delovne zvezke bodo predpisali učencem, namreč samostojni. Nad kakovostjo in ceno delovnih gradiv ni enotnega nadzora, kar vpliva tudi na povečanje razslojevanja med otroki.

Če si večina šolarjev po koncu šole oddahne, se starši nekaterih znajdejo v stiski. Pred njimi je dolg seznam s predlaganimi zvezki, pisali in drugimi šolskimi potrebščinami za novo šolsko leto. Poleg teh morajo otrokom od drugega razreda devetletke kupiti tudi delovne zvezke. Zanje odštejejo od približno trideset do dvesto evrov za posamezni razred. Razlika med osnovnima šolama z najdražjimi in najcenejšimi delovnimi zvezki v vseh devetih razredih je bila v tem šolskem letu po podatkih Zveze aktivov svetov staršev Slovenije kar 571 evrov.

Strokovni svet delovnih zvezkov v primerjavi z učbeniki že dvanajst let ne potrjuje. S tem, ko sta ministrstvo za izobraževanje in zavod za šolstvo nad nadzorom dvignila roke, sta učna gradiva spustila v volčji brlog tržne logike, s čimer jima je ušel tudi pregled nad njihovo kakovostjo. Učitelji se jezijo, da so delovni zvezki marsikdaj polni strokovnih napak, in opozarjajo, da večkrat slabo zastavljene naloge podcenjujejo sposobnosti mladih učenjakov. Omejujejo tudi njihovo domišljijo, kar jih pri napredovanju zavira.



Še večji kaos vlada, ker morajo ravnatelji za končni seznam z delovnimi zvezki pridobiti soglasje staršev, ki imajo možnost učiteljev izbor zavrniti. Na njihove odločitve tako lahko vplivajo tudi visoke cene, kar je seveda problematično, saj bi moralo biti edino merilo pri odločitvi, iz česa se bodo učili šolarji, njihova strokovnost. Starši se v presojo o tem najbrž ne bi smeli vmešavati, ker za to niso usposobljeni.

Za zmanjšanje velikanskih razlik med kakovostjo, ceno in številom delovnih zvezkov na šolah bi bilo nujno, da bi pristojni standarde vsaj delno poenotili. Ministrstvo bi moralo začeti igrati aktivnejšo vlogo pri opredeljevanju kazalnikov kakovosti vseh učnih gradiv, česar bi se lahko lotili na podlagi neodvisnih recenzij raznovrstnih strokovnjakov s sočasno pripravo ustreznejših učnih načrtov. S tem šolske avtonomije ne bi dodatno oklestili, temveč bi vse učitelje sistematično spodbudili, da pri predpisovanju delovnih zvezkov uporabijo – več zdrave pameti.

To je pomembno, saj zmešnjava na trgu poglablja tudi socialne razlike na šolskih hodnikih. Čeprav družinam vstop v šolo olajšajo učbeniški skladi, ki osnovnošolcem brezplačno zagotavljajo učbenike, pa vsak dodatni evro lahko tiste z nizkimi dohodki pahne v še globljo stisko. Otoke iz teh okolij hitro izda že obrabljena šolska torba, zato lahko postanejo tarča posmeha vrstnikov. Ta skoraj neizogibna posledica socialne neenakosti v učilnicah jim lahko zada rane z brazgotinami, ki ostanejo za vse življenje.