Bruseljska politična matematika

Zapleteno in politično zahtevno sprejemanje sedemletnega proračuna EU je seveda veliko več kot računska operacija. Za številkami, ki v seštevku v sedmih letih precej presegajo tisoč milijard evrov, se skrivajo poudarki prihodnjih evropskih politik. Tako mora biti sprejeta odločitev, koliko so neizogibne naložbe v ključna področja 21. stoletja, da ne bi zahtevale prevelikega zmanjševanja tradicionalnih programov kmetijstva in pomoči manj razvitim regijam, ki še vedno predstavljajo levji delež proračuna.

Glede na zadnje predloge finskega predsedstva je že očitno, da bo – v primerjavi s predlogom evropske komisije – nekaj rezov na področjih, ki so do zdaj veljala za prednostna, na primer v kolaču za spodbujanje strukturnih reform v državah z evrom ali pri naložbah za razvoj obrambe. Ker naj bi v prihodnjih letih EU temeljila na politikah, prijaznih do podnebja, bo zelena preobrazba vplivala tako na kohezijo kot kmetijstvo. Za številne naloge v vse bolj zapletenem svetu, kjer EU ni najuspešnejša, kot so upravljanje migracij, digitalizacija ali inovacije, bodo morale biti na voljo milijarde.

Kljub zavedanju, da računovodska logika ne deluje, razprava spet poteka na fronti med siromašnimi prejemnicami in bogatimi plačnicami. Čeprav vse analize dokazujejo, da denar, ki se pretaka na vzhod in jug, ni nekakšna solidarnostna pomoč, ampak naložba, od katere imajo koristi vsi, bogati brez zadržkov kot z ultimatom postavljajo zgornjo mejo izdatkov iz bruseljske blagajne. Ker Združeno kraljestvo, ki je bilo velik neto plačnik v proračun, zapušča EU, bodo bogate države na čelu z Nemčijo na koncu morale odpreti čekovno knjižico.

Ni gotovo, ali bo vsaj okvirni politični sporazum sploh lahko že sprejet med hrvaškim predsedovanjem svetu EU v prvi polovici leta. Če bo na koncu vajeti imela v rokah naslednja predsedujoča Nemčija, bo proračun sprejet v zadnjem trenutku. Sprejema se s soglasjem vseh držav članic in blagosloviti ga mora evropski parlament, ki že tako zagovarja visoke izdatke. Tako lahko v dramatični končnici vsakdo, tudi male članice, uveljavijo kakšen ozek interes v zameno za »da«. Večne želje, da bi Unija reformirala proračun in ne bi bila več ujetnica starih kupčij, se še ne morejo izpolniti.