Bogat v revščini

Za konec leta 2018 kritično o nogometu. Tudi v Sloveniji športu št. 1.

Največji, najbolj razkošen, najštevilčnejši ... Novoletni sprejem Nogometne zveze Slovenije velja za najprestižnejšega v športnih krogih. Gostija, ki ji ni para na Slovenskem, združuje nogometno družino, okrepljeno z visokimi gosti iz politike in drugih športnih panog. Prireditev v slogu »naj se vidi razkošje« pri marsikaterem gostu izvablja vzdihe in ustvarja prepričanje, da slovenskemu nogometu ne gre tako slabo, kot kažejo rezultati ali stanje v klubih.

Ta popačena podoba je ustvarjena na napačnih temeljih, na množičnosti, priljubljenosti ali bržčas na najbolj vidnem temelju, ki je kot armirani beton. Imenuje se Evropska nogometna zveza (UEFA). Vodi je naš človek, Aleksander Čeferin, ki je z veliko lastne spretnosti, politične premetenosti, znanja in ob podpori ter upornosti manjših prepričal tudi velike. To je bilo mogoče zaradi »demokratičnosti« nogometne družine, v kateri šteje vsak glas.

Res je, da lahko »bankomat« iz Nyona kadarkoli nakaže milijon ali dva evrov (brez obresti), ne da bi se kdo pretirano spraševal, zakaj, toda ta dobrodelnost švicarske nogometne banke je za lokalni (državni) razvoj v marsičem prej cokla kot prednost. Ko gre za Slovenijo, je utež.

UEFA naj bi v prihodnosti kljubovala prevzemu prepolnih finančnih skladov, ki za svojo osnovno dejavnost, plemenitenje bogastva, potrebujejo vrhunski izdelek, kar liga prvakov, evropska liga, evropsko prvenstvo in še vrsta drugih tekmovanj tudi so, je Čeferin razkril zaskrbljenost malih, med katerimi je Slovenija. Toda ta skrb je odveč. Slovenska nogometna realnost (kajpak v popolnem nasprotju z UEFA) je takšna, da bi njen razvoj lahko pospešil le vstop katerega od teh neželenih finančnih skladov. O tem me prepričuje preprosta logika: le kdo bi vlagal denar, čas in trud in ob tem ne bi skrbel, da bi ga nekoč oplemenitil. Tako, da bi vlagal v razvoj. Slovenija kot država tega ne počne.

Lažno udobje slovenskega nogometa razkriva stanje v bazi, ki potrebuje prebujenje vseh ustvarjalcev nogometne krajine. Osnovno izhodišče sta posodobitev infrastrukture ter privabljanje zasebnega in državnega kapitala. Milan Mandarić, kot največji zasebni vlagatelj v slovenski nogomet, nemara ni najbolj posrečen zgled, toda o njegovi vlogi bo mogoče bolj realno in pošteno soditi takrat, ko ga ne bo več. Zdaj je jasno le to, da v nogometno nerazvitem okolju, v katerem tudi šport še ne deluje po podjetniških zakonitostih, nima ustrez­ne podpore in ne zmore vsega sam.



V primerjavi z večino najbolj priljubljenih in uspešnih panog v državi je nogomet v krepkem razvojnem zaostanku. Za razvitejšo evropsko konkurenco zaostaja več desetletij (pri tem ne mislim na izobraževanja ali usposabljanja kadrov), kar je najbolj vidno v neprimernih štadionih, pomanjkanju naravnih vadbenih igrišč, nezanimanju tujega in domačega kapitala ... Pa čeprav je panoga z največjim članstvom. Status velikega vzdržuje zaradi spretne inercije, improvizacije, srčnosti, zagrizenosti posameznikov ali okolja, medtem ko na državni ravni ne premore celovitega koncepta, vidnejše podpore politike in niti enega vplivnega lobista. Tudi Čeferina ne. Je morda, dokler je bil prvi mož NZS, pri kakšnem lokalnem veljaku (v Kranju, Novem mestu, Murski Soboti) uspešno lobiral, da je postavil vsaj žaromete?

Slovenski nogomet je približno tam, kjer je bil pred 27 leti, ko je stopil na samostojno pot. Bogat v revščini, njegovi izzivi v letih 2019, 2020, 2021 ... pa so, žal, enaki.