Bogastvo in revščina

Slovenija je bogata država, bi lahko sklepali po količini hrane, ki jo zavržemo, še preden zaužijemo grižljaj. Če bi vseh 152.000 ton naložili na 40-tonske tovornjake, bi jih potrebovali 3750. V povprečni družini, kjer nastane skoraj polovica vse zavržene hrane pri nas, bi pošteno preklinjali, ko bi stali v koloni za njimi na poti na dopust.

Kaj drugega je zavržena hrana kot zavržen čas tistih, ki so garali, da so jo pridelali? A še zdaleč ne le zavrženi čas. Tudi zavržena energija za njeno pridelavo, transport in hranjenje, voda, ki se brez potrebe počrpa – za pridelavo hrane gre več kot 90 odstotkov vse, ki je človeštvo porabi –, ogljikov dioksid, ki se »zaman« sprosti v ozračje, nepotrebne obdelovalne površine, ki jih krademo gozdovom in staroselskim ljudstvom, ki so njihovi skrbniki?

Če bi bili v končno ceno hrane všteti vsi ti stroški, bi bili prehranski izdelki v trgovinah, zlasti tisti živalskega izvora, veliko dražji. A z globalizacijo proizvodnje in trgovine se je vez med pravimi in umetnimi stroški pretrgala, hrana se je močno pocenila. Tudi zato tako zlahka zamižimo na oko, ko zabrišemo v smeti ostanek včerajšnjega kosila. Če hrano kupujemo pri lokalnem pridelovalcu ali jo pridelamo sami, je verjetnost za takšen scenarij veliko manjša.

Na drugi strani je del slovenskega prebivalstva tako reven, da si ne more privoščiti ne poceni živil iz trgovin ne lastnega vrtička. Zanje skrbijo humanitarne organizacije, ki razdeljujejo viške hrane in obrokov, ki po koncu delovnika ostanejo v trgovinah in gostinskih obratih, a drugi dan ne smejo v prodajo. S to sliko je nekaj hudo narobe. Če bi znali in hoteli izravnati nesorazmerje med preobiljem hrane in prehransko revščino, bi bilo hrane dovolj za vse.