Bančni vrtiljak

V drugem valu menjav lastništva bank v Sloveniji bo verjetno na eni strani veliko tistih, ki bodo s prstom kazali, koliko so izgubili slovenski davkoplačevalci. In na drugi strani bo kar nekaj tistih, ki bodo trdili, da je NKBM zdaj povsem druga banka. A kot običajno je resnica nekje na sredini in obe strani bosta imeli delno prav, hkrati pa bosta obe tudi pretiravali. Država ne zna ceniti svojega premoženja in še manj vrednot, ki jih nosi ime Slovenija. Z veliko verjetnostjo je mogoče trditi, da bi država težko prodala NKBM, kot jo bo sklad Apollo. Država se kot upravljavec državnega premoženja nenehno spotika ob različne interese, zato pogosto ne vidi ključnega cilja, ki ga želi doseči bodisi s prodajo lastnine bodisi z njenim upravljanjem. Ta pa bi moral biti gospodarski in socialni razvoj Slovenije. Finančni lastnik ima jasne cilje.

Po drugi strani pa tudi ni povsem res, da je banka zdaj popolnoma drugačna, kot je bila pred privatizacijo. Resda je očiščena določenih odvečnih delov in vsaj zastavljena je funkcionalna pripojitev nekdanjih Raiffeisen in Poštne banke. Dejansko pa večina zasposlenih opravlja enako delo kot pred privatizacijo.

Toda, ali je NKBM v tuji lasti kaj manj slovenska kot v državni? Vprašanje ni tako dogmatično, kot se zdi. Gre za vprašanje, ali je Slovenija zgolj tisto, kar je v državnih jaslih, ali pa se Slovenija lahko identificira tudi z Lekom, NKBM, Ljubljanskimi mlekarnami ali Jakovom Fakom. Ker če se bo delilo po principu lastnine, se bo hitro postavilo vprašanje, kje postaviti mejo slovenskega. Če pa je mogoče spoznati, da je Jakov Fak del Slovenije, potem tudi ne bi smelo biti težko enako ugotoviti za NKBM. In potem bo tudi veliko lažje postaviti okolje, v katerem bo banka delala za Slovenijo, torej v korist vseh, ki delajo in živijo na sončni strani Alp. Slovenija bo lahko tudi ponosna na vrednost NKBM, ne glede na nacionalnost lastnikov.