Antipatija neempatije

»Ne gre torej toliko za izumiranje tiska kot za izumiranje empatije.« Misel, ki jo je kolega Boštjan Videmšek izrekel v torkovem pogovoru o njegovi knjigi reportaž v angleškem jeziku, mi je dala misliti. Zato sem zadnje dni hodil po mestu z bolj odprtimi očmi in iskal dokaze o izumiranju empatije.

Že pred prvo samopostrežno sem trčil ob prodajalca Kraljev ulice. Ker sem bil na misiji, ga nisem ignoriral, prijazno sem mu povedal, da nimam drobiža. Pridem do gostišča, kjer se med tednom pogosto prehranjujem. Ker je bila gneča, sem se postavil v vrsto za prazno mizo. Miza se sprosti in namesto da bi skočil jaz, ki sem bil prvi v vrsti, je skočila na pametni telefon priklopljena študentka in me povsem neempatično prehitela.

Smrklja ne le, da ni kazala znakov empatije do lačnega delovnega človeka v zrelih letih, ampak je delovala, kot da ji sploh ni mar. Za njo ni nikjer nikogar, le ona in njen mali svet na zaslonu pametnega telefona.

Seveda ne bom dovolil, da empatija kar izgine. Naredil bom vse, kar je v moji moči, da empatija ne bi izumrla. Tako sem si mislil ta večer doma, in ko sem tako odločen, da bom ohranil upanje v obstoj empatije, poskušal priti v kopalnico, sem med vrati trčil v najstniškega sina. Mulcu niti na kraj pameti ni padlo, da bi se umaknil. Ko smo bili mi otroci, smo se vendar umikali starejšim, sem si mislil in posumil, da ima moj načrt o ohranjanju empatije kakšno napako.

Naslednji dan sem peljal hčer iz mesta in na parkirišču naju je med plačevanjem parkirnine ogovoril prijazen prodajalec Kraljev ulice. Tokrat drugi, ne tisti z začetka te zgodbe, spet sem ga prijazno odslovil. »Oči, saj imaš denar, daj mu ga,« me je surovo prizemlji otrok. Tisti hip sem bil sam sebi najbolj antipatični stvor v vesolju. In tako se je moja misija končala tam, kjer se je začela. Pri meni. Le tako lahko izboljšam svet.