Alarm za Evropo

»Človek se resnično vpraša, ali je ameriški predsednik še pri zdravi pameti?« Vprašanje ni moje. V Fazu ga je včeraj v uvodniku zastavil Klaus-Dieter Frankenberger. Se je pa z njim mogoče povsem in nepreklicno strinjati. V tako zaostrenem ozračju, kot ga je minulo sredo med ZDA in Rusijo povzročila sirska kriza, je naravnost noro, bolno in ne le bolestno-narcisoidno tvitniti: »Rusija, pripravi se, priletele bodo [rakete], lepe in nove in 'pametne'.«

Tako se v resničnostnih šovih, ki so za nekoga očitno še vedno merilo obnašanja, začenjajo gostilniški pretepi. V tisti pravi resničnosti, ki že dolgo ni več »šov«, pa se tako začenjajo vojne.

Česa takega, tako prepotentnega in neotesanega v mednarodnih odnosih, naj so bili še tako napeti, svet še ni videl. Vsaj ne od predsednika, ki je na čelu še vedno prve, vsekakor pa daleč najbolj oborožene jedrske velesile sveta. Ugledni svetovni intelektualci, ki so ob Trumpovi izvolitvi svarili, da je raketni gumb v njegovih rokah nevarnejši od klimatske, ekološke in vseh drugih katastrof, ki grozijo planetu, so imeli očitno prav. S tako histerijo in prenapihnjenostjo se ne rešujejo svetovni problemi, pa naj so poteze Rusije in Putina še tako »grozne« in »nedopustne« (nepredvidljive in nelogične zagotovo niso) in naj se ruski predsednik še tako krvoločno druži »z živaljo, ki svoje ljudi pobija s strupom«, kot ve zelo diplomatsko povedati ameriški predsednik.

Nič manj presenetljivo, neodgovorno in morda celo enako noro ni ob Trumpovem izpadu, ki so ga v Washingtonu medtem že nekoliko ublažili, minulo sredo odreagirala tudi Evropa. Od Unije poslavljajoči se Britanci so previdno molčali in se potihem verjetno pripravljali na ponovitev »iraškega« scenarija za nov skupni napad z velikim bratom, francoski predsednik Macron se je nekaj ustil s svojimi »miraži«, čeprav v Sredozemlju nima niti letalonosilke, s katere bi lahko poleteli, vsi drugi pa so bili kolektivno z Donaldom Tuskom in Federico Mogherini vred tiho kot miši. Kot da Trumpove raketne grožnje, Sirija in brutalno merjenje moči s Putinom ne bi imeli nič z Evropo.

Pa vendar! Mar ni prav ta Evropa, ki je v prejšnjem stoletju doživela dve veliki vojni, po katerih je bila videti kot Sirija danes, in eno polstoletno hladno, podobno tej, v katero spet rinemo, po padcu zidu obljubila, da bo zgradila »skupno evropsko hišo«, katere del bo tudi Rusija? Je kdo v minulih letih morda preklical te skupne zaobljube iz »pariške listine« (1990) ali pa kdo v Evropi res verjame, da je vse bolj kompleksna globalna vprašanja, od katerih sta odvisni varnost in tudi prihodnost celine, mogoče rešiti brez priznavanja enakopravnega partnerstva tudi Rusiji? Morda kar z vojaškimi grožnjami, s sankcijami, z novo oboroževalno tekmo, z izganjanjem diplomatov, zapiranjem vseh še odprtih kanalov za dialog in z »novimi, lepimi in pametnimi raketami«, kot pravi Donald Trump, ki bodo prej ali slej priletele. In na koncu iz vsega naredile Sirijo. Ne le v Siriji. Tam se bo samo začelo.

Številne Evropejce je ob vsem, kar se dogaja, vse bolj strah vojne. Spet se bojijo Rusije in Rusov. In kaj počno oni? Za vse napetosti, nasprotno, krivijo Zahod in ZDA. Je iz takega nezaupanja, vsaj v Evropi bi to morali vedeti, sploh mogoča drugačna pot kot dialog in iskanje večjega medsebojnega zaupanja?

Če Evropi skupaj z Rusijo in Kitajsko vsaj v varnostnem svetu, kolikor ta forum sploh še deluje, ne bo uspelo ustaviti očitno že povsem ponorelega ameriškega predsednika, bo prej ali slej počilo. Kako to storiti, bi morala biti alarmantno nujna zunanjepolitična tema za vse evropske politike. Kdor tega noče videti, je očitno slep za vse nevarnosti, ki jih lahko prinese tretja in morda tudi zadnja svetovna vojna.