Zidovi solidarnosti

Srednje veliki vasi Eyam v osrednji Angliji danes pogosto rečejo tudi »Kužna vas«. Leta 1665 je namreč vaški krojač iz Londona, v katerem je razsajala kuga, prejel pošiljko tkanine, za katero se je pozneje izkazalo, da je vsebovala kužne bolhe.

Kmalu so začeli vaščani zbolevati in umirati za dobro znano in hkrati slabo razumljeno boleznijo, ki je po Evropi periodično razsajala že več stoletij. Kazalo je, da bo na severu Anglije izbruhnila še ena od številnih regionalnih epidemij, ki jih je bilo nemogoče zajeziti in ki so, preden so se polegle, zahtevale na desettisoče življenj.

Vaščani so se po nasvet obrnili k svojemu duhovniku, ki je uvedel več strogih ukrepov. Mrtve so lahko pokopavali samo člani družine, maše so iz župnijske cerkve preselili na prosto stran od vasi, kjer so verniki lahko stali vsaksebi, celotna vas pa se je odločila tudi za najradikalnejšo gesto med sprejetimi ukrepi: popolno karanteno.

Okrog vasi so vaščani določili mejo, ki je ni smel prestopiti nihče. Označili so jo z mejnimi kamni, na katere so vaščani okoliških vasi odlagali hrano in zdravila, prebivalci Eyama pa so jim v zameno puščali kovance, namočene v kisu. Ta naj bi po splošnem mnenju kovino razkužil.

Kuga je po Eyamu plenila kar štirinajst mesecev. Ko se je konec leta 1666 unesla, je v vasi ostalo samo še 83 vaščanov. Kar 260 jih je bolezni podleglo. Vendar so ukrepi dosegli svoje: kuga je ostala omejena na Eyam, do okolice pa se bolezen ni prebila. Po skoraj štiristo letih odločnost in požrtvovalnost po sedanjih merilih slabo izobraženih in preprostih vaščanov še vedno navdihuje.

Še posebno v teh tednih, ko je Evropa, kot je v pismu državljanom zapisal novi predsednik slovenske vlade, videti »kot v srednjem veku: mesta v strahu pred kugo, z obzidji in mitnicami na vsakem koraku. Le interneta niso imeli. Zdaj se lahko zanesemo le nase in na to, kar sami lahko proizvedemo, pridelamo in zberemo iz lastnih zalog.«

Sam pa mislim, da je koronavirus pred nas postavil obraten izziv: tokrat se prvič lahko zanesemo samo na druge. Od ravnanja drugih je odvisna naša varnost, njihova pa od nas. Ravno zato se mi zdi, da je zid, ki ga je Eyam prostovoljno postavil okrog sebe in ga nato vzdrževal več kot leto dni, najmočnejši navdih za tedne, ki so pred nami.

Epidemije so že prej in pozneje, tudi v naših krajih, poskušali ustavljati s pregradami, stražami in strogimi kaznimi. Te so bile najprej zapor, v bolj zaostrenih razmerah pa so se spremenile v nemudoma izvršeno smrtno kazen. Kaj slabo vezivo družbene karantene, saj človek tako v nobenem primeru nima česa izgubiti. Eyamski zid pa ni bil neprodoren zid iz kamna in opeke, niti zahrbtna panelna ali rezilna ograja s kamerami, vojaki in stražarji.

Sestavljalo ga je le nekaj nizkih kamnov, položenih na trato, med njimi pa so bile stometrske praznine. Ta praznina je bila povezana v neprehodno mejo samo s solidarnostjo in družbenim zaupanjem eyamskih vaščanov in njihovih sosedov, da je, dokler bo razsajala epidemija, za nobeno ceno ne bodo prestopili. Četudi je bil sezidan večinoma iz zraka in niča, se je tako kot vsi drugi zidovi izkazal za natanko tako trdnega, kot je bil trden njegov najšibkejši člen, in se ni porušil.

Verjetno predvsem zato, ker je bil zgrajen prostovoljno in od znotraj. Tudi interneta vaščani niso pogrešali, in to ne samo zato, ker ga takrat še ni bilo. Mejni kamni so bili namreč najmanj toliko kot ločilni tudi povezovalni element. Ravno zaradi namišljenega in od vseh spoštovanega zidu se je lahko med nevarnosti izpostavljenimi ljudmi na eni in varnimi ljudmi na drugi strani vzpostavila komunikacija, z njo pa spoštovanje in podpora. Zid, ki je nasilno vsiljen, se bo prej ali slej podrl; če hočemo, da bo opravil svojo nalogo, ga moramo pomagati postavljati in se z njim poistovetiti vsi.

To nič manj kot za majhen Eyam sredi sedemnajstega stoletja ne velja tudi za širen in povezan svet enaindvajsetega stoletja. Karantenski zid je prav gotovo skupni zid, ki bo obstal samo, če ga bomo podpirali vsi skupaj. Zidovi naših stanovanj in hiš so samo iz nekaj opeke in betona; karantene nam ne odmerja arhitektura, ampak družbeni konsenz in solidarnost vsakega posameznika.

Zato gorje, če so zidovi vsiljeni od zgoraj, ali pa, če so pod pretvezo urgentnih ukrepov postavljeni za kakšne druge namene, ker bodo prej ali slej padli. Če bi bil sam oblastnik v času karantene, bi me bilo padca zidu dvakrat bolj strah kot sicer. V običajnih razmerah nezadovoljstvo sproži hiter odziv in ogorčenje, ta pa proteste. Stvari se nekoliko razburkajo, na površju spremenijo, zidovi pa pogosto ostanejo isti, in hitro gre vse spet po starem.

Tokrat pa je drugače. Akcija je zaradi solidarnosti v karanteni nemogoča, protesti niso dovoljeni, obsežnejše družbene spremembe pa so zaradi zdravstvenih in varnostnih prioritet trenutno nedopustne. Prvič v novejši zgodovini smo prisiljeni počakati, ostati doma, razmišljati in razmisliti. Frustracija? Morda, ampak tudi priložnost za temeljit premislek, kakšne zidove v resnici potrebujemo.

Če želimo v prihodnosti živeti v varni in odporni družbi, bomo morali graditi močno in vsem dostopno javno zdravstvo, izobrazbo, kulturno, ekološko in socialno infrastrukturo. Delavke in delavci v zdravstvu, trgovinah, policiji in drugih nujnih poklicih, ki se vsak dan izčrpavajo onkraj zidu karantene, so že danes graditelji takšnih zidov. Oni nas zavezujejo, da jih po koncu karantene pomagamo postavljati vsi.

***
Miloš Kosec, arhitekt in publicist, revija Outsider