V javnem zdravstvu nam jemlje prihodnost slepo sledenje predpisom

Priznam, da sem še dolgo po objavi elektronskega pisma dr. Romana Bošnjaka na Pop TV čakal in upal, da gre za ponaredek. Ker napisati nekaj stavkov, v katerih tolikokrat diametralno zamenjaš vloge, ni preprosto. Po eni strani si zaveznik bolnika, ki zbije UKC, v katerem si po naključju šef, ceno za pet tisočakov. Potem se spremeniš v šefa istega UKC, ki je pristojen za izdajo predračuna. Nato postaneš zasebnik, ki želi zelo spodoben honorar za konzultantsko uslugo pri isti zdravstveni storitvi, za katero kot šef UKC izdajaš predračun. Da bi se takoj nato spremenil v trpečega slehernika, ki se opravičuje zaradi svojih davčnih zadreg, ki jih je najbolje rešiti z nakazilom v Hongkong. Pismo me malce spominja na primer, ko je neki mlad asistent študentko obvestil o terminu kolokvija in ji hkrati izrazil še svoje ljubezensko občudovanje. Nerodno, skratka, zelo nerodno.

Ko se je izkazalo, da prestreženo pismo ni ponaredek, sem pričakoval, da bo direktor UKC takoj opravil pogovor s svojim kolegom, ki je po položaju del najožjega vodstva UKC in brez posebnih olepševanj javnosti predstavil svoje »direktorsko stališče« – kaj se je v resnici zgodilo in kako se to sklada z vizijo, delovanjem, interesi in dobrim imenom UKC. Žal pa je po tiskovni konferenci nastal vtis, da sta direktor in njegov vodja oddelka dva ločena svetova, vsak s svojimi informacijami, pravniki in svetovalci za krizno komuniciranje. Kot bi UKC ne bil ena ustanova, ampak nekakšna zadruga ali kolhoz v pomenu, kot ga imenitno definira naš slovar Fran – kmetijska proizvajalna organizacija združenih privatnih posestev. Le da bi v tem primeru kazalo kmetijstvo nadomestiti z zdravstvom.

Javno-zasebne eskapade in ljubezen do denarja

Edina dobra novica s tiskovne konference je bila direktorjeva omemba, da je UKC nekako uspelo za samoplačniške posege narediti spodobno tarifo za osebje, ki dobi 18.000 evrov od 34.000 evrov vredne operacije. Dvesto evrov na uro oziroma 1200 evrov za šesturno operacijo je povsem spodobna nagrada za glavnega kirurga, čeprav zaradi našega davčnega sistema v takem primeru podjemna pogodba takoj za polovico zniža zaslužek v primerjavi z delom s. p. pri zasebnikih. Ampak vseeno pohvala tistim v UKC, ki jim je uspelo premakniti tarife proti realnosti, čeprav, žal, petnajst let prepozno.

Model vodenja državnih ustanov je po drugi strani usmerjen v sledenje zakonodaji. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Medtem so namreč bizarne razlike med plačilom, ki bi ga za dodatno delo zdravniki dobili v svoji ustanovi, in med plačilom v drugih (predvsem zasebnih) ustanovah, uničile naše javnozdravstvene zavode. Zaposleni, ki v nizkem štartu čakajo, da popoldne oddivjajo na delo nekam drugam, nimajo enake identifikacije s svojo matično ustanovo kot tisti, ki nimajo težav podaljševati delovnik. Včasih je delovnik zaradi nedokončanih opravil preprosto nujno treba podaljšati, in če so to vedno eni in isti, nastanejo konflikti, ki še dodatno kvarijo identifikacijo s svojo ustanovo. Da ne govorim o raziskovalnem in pedagoškem delu, ki je bilo nekoč nagrada za najprizadevnejše, zdaj pa postaja ovira za vse bolj dobičkonosno delo pri zasebnikih, ki seveda iz lastnih poslovnih motivov še kako aktivno vabijo zdravstvene delavce in širijo mitologijo učinkovitosti zasebnikov v primerjavi z javnimi ustanovami.

V resnici med učinkovitostjo zdravstvenih ekip v javnih in zasebnih ustanovah ni bistvenih razlik, navsezadnje gre večinoma za iste ljudi, iste ekipe. Zasebniki imajo le enostavnejše poslovno okolje – pogodba z ZZZS ali cenik za samoplačnike, ki se mora po drugi strani iziti v pozitiven poslovni izid. Znotraj tega se je treba izpogajati za najugodnejše cene pri dobaviteljih, po drugi strani pa z organizacijo dela doseči največjo produktivnost.

Vse več zdravnikov iz javnega zdravstva je hkrati še samostojnih podjetnikov

Model vodenja državnih ustanov je po drugi strani usmerjen v sledenje zakonodaji, ne glede na poslovne izgube, ki iz tega sledijo. Če si neka stroka z blagoslovom ministra za zdravje izbori normativ, da neka preiskava traja pol ure, bo v državni ustanovi to postal zakon, čeprav je razvoj tehnologije v času, ko se je normativ sprejemal, taisti postopek skrajšal na petnajst ali deset minut. In ZZZS bo prihodnjih deset let ta postopek plačevala kot polurno delo, čeprav ga bosta tehnologija in umetna inteligenca na koncu skrajšali celo na slabih pet minut. Ob tem politično nastavljen direktor zdravstvene ustanove sploh ne bo opazil, da zasebnik naredi bistveno več posegov v enakem času, medtem ko vodja oddelka, ki bo to seveda vedel, zaradi interesa svoje zasebne ambulante tega ne bo obešal na veliki zvon.

To seveda ni korupcija, korupcija je nasploh (pre)težka beseda za tisto, kar se dogaja v slovenskem zdravstvu. Če se seveda držimo besednjaka demokratičnih družb, kjer o tako težkih besedah, kot je korupcija, ne moremo opletati zgolj metaforično in kar počez, ampak zgolj v okviru sodno dokazanih dejanj. Seveda so posamezni koruptivneži vedno bili in tudi vedno bodo. Ampak v resnici je tisto, kar v javnem zdravstvu doživljamo in nam jemlje prihodnost, predvsem slepo sledenje predpisom. Dobavitelji, ki se jim je v tranziciji uspelo priboriti do monopolnih položajev pri preskrbi bolnišnic, zdaj ne potrebujejo več korupcije, dovolj so jim močne pravniške ekipe. Ob katerih so zaradi predpisov, ki jih je država sama naredila, državne ustanove obsojene na nesmiselno preplačevanje. Ki ni korupcija, ampak so samo – previsoke cene. Ki jih zasebnik ne bi niti v sanjah plačal, ker bi že našel neki drug način, da bi prišel do podobne cene, kot jo plačujejo njegovi kolegi v Avstriji ali Italiji.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.